»Zdajšnjo izolacijo bolj kot novo resničnost dojemam kot fikcijo«

"Zdajšnjo izolacijo zato bolj kot novo resničnost sam dojemam kot fikcijo. V želji, da bi ji verjel in bi jo spoznal za resnično, se oklepam vsake najmanjše podobnosti z znano mi resničnostjo. Počnem torej nekaj podobnega tistemu, kar počnem pri gledanju filma ali branju knjige. Prepuščam se zgodbi in dovoljujem, da namišljena resničnost postane zame vsaj začasno resnična. Iz dneva v dan se tako izolacija počasi preobraža v nekaj verjetnega, nekaj normalnega."

"To je pa tako kot takrat, ko …začnem stavek nekajkrat dnevno, največkrat nagovarjajoč le samega sebe. Morda ta film, si mislim, ne govori o meni, a nekje morajo obstajati ljudje, ki takšno življenje zares živijo, ki jim je vse to povsem normalno. Tako kot film ali knjiga me torej epidemija obuva v tuje čevlje in mi podarja možnost, da za omejen čas zaživim drugačno normalnost, normalnost drugih, drugačnih ljudi."

(Goran Vojnović, pisatelj, režiser in kolumnist, o tem, da obstaja toliko normalnosti, kot je ljudi; v Dnevnikovem Objektivu)