Pia Nikolič

 |  Mladina 22  |  Politika

Ministrstvo brez kulture

Slovensko kulturno ministrstvo se ne bori za kulturo, ampak se zanjo sploh ne meni

Polepljeno stekleno pročelje stavbe, v kateri se nahaja ministrstvo za kulturo

Polepljeno stekleno pročelje stavbe, v kateri se nahaja ministrstvo za kulturo
© Borut Krajnc

Pred štirinajstimi dnevi je v Avstriji s položaja ministrice za kulturo odstopila Ulrike Lunacek, ker v vladi ni mogla doseči premikov, nujnih za uresničevanje velikopoteznih načrtov za avstrijsko kulturo.

Slovenski minister za kulturo, dolgoletni član SDS Vasko Simoniti, na ministrskem stolčku uživa v brezdelju. Na njem ne sedi prvič. Njegovo udobje je užival že med letoma 2004 in 2008, za časa prve Janševe vlade. V času druge Janševe vlade od leta 2011 do 2013 pa so ministrstvo za kulturo vključili v »superministrstvo« za znanost, izobraževanje, kulturo in šport. Vodil ga je Žiga Turk, odločitev pa naj bi bila posledica varčevalnih ukrepov, čeprav so se za njo skrivali poskusi, da se utiša neodvisna umetnost.

Danes, v času epidemije in njenih posledic, se dogaja podobno. Kulturni delavci so se želeli temu izogniti tako, da so na ministrstvo sami pošiljali predloge in pozive za izboljšanje položaja kulture in kulturnih delavcev. Ker niso dobili odgovorov, so v torek v Ljubljani in Mariboru pripravili prvo od napovedanih protestnih akcij, ki se bodo »nadaljevale, dokler se ne bo odnos spremenil ali dokler ne bo minister odstopil«. V Mariboru se je nekaj deset posameznikov po mestu sprehodilo tako, da je imel vsak na sebi nalepljeno črko. Skupaj so sestavljali napis: »Kaj pa kultura?« Protest v Ljubljani je bil obsežnejši. Akcije lepljenja pozivov na ministrstvo za kulturo se je udeležilo približno 400 kulturnikov.

Na protestu so med drugim opozorili, da se pogosto pozablja, da ima kultura enega največjih ekonomskih multiplikativnih učinkov na gospodarstvo. Vlaganje v kulturo bi se mnogokratno povrnilo in morda pripomoglo tudi k zagonu turizma, v katerem si dokončnega odprtja brez odprave ukrepov v kulturi verjetno ne morejo niti predstavljati.

V Nemčiji se pozitivnih učinkov kulture na gospodarstvo bolj zavedajo kot pri nas. Zato so poskrbeli za izdatno financiranje kulture med epidemijo, sporočili so tudi dolgoročne datume, ko bodo spet mogoče množične prireditve. Datumski okvir pomaga načrtovalcem programov vsaj v tem, da vedo, koliko v prihodnost naj prestavijo neizvedene prireditve. Ker se Nemčija zaveda, da bodo manjša podjetja in kulturni delavci še nekaj časa ekonomsko podhranjeni, jim je med pandemijo namenila 50 milijard evrov nepovratne pomoči. Angela Merkel je to pospremila z besedami: »Obstoj umetnikov in umetnosti je življenjskega pomena. Sploh zdaj, ko nam lahko pomagajo pri premagovanju krize. Izkoristiti moramo vsako priložnost, da naredimo kaj dobrega za prihodnost.« Marsikateri samostojni kulturni delavec v Sloveniji pa si za pomoč sploh ni upal zaprositi, saj so bili pogoji za pridobitev napisani tako, da so se ustrašili, da bodo morali državi vračati pomoč skupaj z obrestmi.

Minister Simoniti pri tem vseskozi molči. Namesto da bi vzpostavil dialog, se je zavil v molk. Razjarjeni kulturniki so tudi zato še ena od skupin, ki se z veseljem udeležujejo petkovih kolesarskih protestov. Kljub vračanju v »normalnost« prenekateri delavec v kulturi še vedno ne more opravljati poklica, kar nekaj zunanjih sodelavcev javnih zavodov pa je delo zaradi nezadostne finančne pomoči izgubilo že na začetku pandemije.

Brezbrižnost nove vlade do kulture se ob opevanju lepot slovenskega jezika, poezije in kulturnozgodovinskih temeljev, na katerih naj bi se izoblikoval slovenski narod, zdi hinavska. Sedanja vlada naj bi bila ena najbolj domoljubnih vlad od osamosvojitve, vendar pod pojmom kultura razume predvsem tisto, »kar lahko preživi na trgu«, kot je pred leti zapisal Mitja Iršič, novi svetovalec za odnose z javnostmi pri ministrstvu za kulturo.

Morda pa je neodvisna, alternativna kultura in vse tisto, kar ne sodi v polje množične, popularne kulture, za novo vlado »sprevržena« ali celo »izrojena« kultura. Takšna delitev umetnosti nam je znana iz tridesetih let prejšnjega stoletja, ko so o »sprevrženosti« netradicionalne kulture razglabljali nacisti v Nemčiji. Tej državi se je v 70 letih uspelo nekaj naučiti. Domači vladi pa očitno nič.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.