Kako preprečiti krepitev fašizma?

Na kateri točki prehoda v fašizem in državljansko vojno smo danes? Na nedavni katoliško-državni komemoraciji je predsednik vlade ob asistenci predsednika države napovedal državljansko vojno. Seveda s preizkušeno, a prozorno taktiko projekcije lastnega ravnanja na druge in samorazglašene vloge žrtve: »Moramo pa na tem svetem kraju groze tistim, ki po ulicah in trgih Ljubljane spet javno grozijo s smrtjo, zelo jasno povedati: Ne bomo vam dovolili, da Slovence ponovno pahnete v bratomorno divjaštvo. Preveč gorja je to slepo sovraštvo že povzročilo. Storili bomo vse, kar je treba, da vam to ne bo uspelo.« Janša taktiko projekcije lastnega ravnanja na druge sicer uspešno in neprestano uporablja že od Kučanovega nastopa v Novi Gorici februarja 1994, tik pred Depalo vasjo. Takrat je Kučanov protest in svarila pred politiko diskvalifikacij in likvidacij na poslanskem večeru z Borutom Pahorjem sprevrgel v Kučanov poziv k diskvalifikacijam in likvidacijam. Pahor je takrat Janši asistiral prvič, potem še mnogokrat, najbolj v zadnjem obdobju. Kljub Kučanovim večkratnim javnim zahtevam ni hotel povedati, kaj je ta v resnici rekel, posnetka pa nacionalka, tedaj edina TV, ni hotela predvajati in je čudežno izginil iz zaklenjene blagajne urednika, našel pa se je šele, ko je Kučan končal politično kariero. No, to so bili v primerjavi z današnjo goebbelsovsko mašinerijo SDS, lastne in tiste v javnih medijih, še zelo amaterski časi. Ampak pri avtokratskih in diktatorskih vzorcih, če jih hočemo razumeti, je vedno treba iti na začetek.

Tudi danes gre za isti obrnjeni vzorec. Sedanja oblast izvaja nasilje nad državljani (za zdaj v začetni fazi). Nasprotno pa so kolesarski protesti v Ljubljani mirni, izvirni, kulturni, duhoviti, ekološko osveščeni. Na njih v velikanski večini sodeluje mlada, svetovljanska generacija, ki bi bila v normalni državi že zdavnaj na vodilnih položajih, tukaj pa ji odrekajo ne samo prihodnost, ampak vsakdanjo eksistenco. Zakaj protestirajo? Ker ne prenesejo poniževanja in korupcije ter arogantnosti oblasti. Izzvali so zanimanje številnih tujih medijev. Tisto, kar generacija prihodnosti s protesti v resnici ogroža, torej ni mir in še manj spodbujanje državljanske vojne. Gre za nenasilno generacijo, ki z netenjem kulturne vojne in zgodovinskim obnavljanjem medsebojnega spopada iz druge svetovne vojne noče imeti nič. Ogroža pa uzurpacijo in zlorabo oblasti sedanje koalicije. In za obrambo oblasti so po avtokratskih vzorcih dovoljena vsa sredstva. Tako kot je bilo pred vojno. Še posebej med njo. Takrat tudi za ceno kolaboracije in aktivnega boja proti osvobodilnemu gibanju. Samo da imamo oblast in da se znebimo komunistov. Tudi če nam oblast dajo Italijani in Nemci. Samo da jo imamo! To je bistvo sporočila. Zgodovinski vzorec je znan. Katoliška cerkev in katoličani so bili žrtve komunistov. Tudi Italijani so bili vedno žrtve. Nemci še bolj. Napadli so jih Poljaki. Oni, uboge žrtve, pa so se samo branili, mar ne? Danes pa napadajo kolesarji. In mediji.

Janša taktiko projekcije lastnega ravnanja na druge sicer uspešno in neprestano uporablja že od Kučanovega nastopa v Novi Gorici februarja 1994, tik pred Depalo vasjo.

V tridesetih letih, ko je katoliška cerkev podprla fašizem v Španiji (podobno, kot je podpirala Koroščev klerofašizem v Sloveniji), so katoliški časopisi v strahu pred komunisti pozivali k ustanovitvi vaških straž (hkrati pa pisali, da je komunistov le za eno umobolnico). Danes naj bi ogroženo prebivalstvo branile varde. Čeprav je s tiho ali zakonsko legalizacijo strankarskih milic vard, vaških straž in podobnih paravojaških formacij konec ustavnega reda in urejenosti države. Ampak opozarjanje na to je, znova s preizkušeno projekcijo, po grimsovsko označeno za levičarsko preusmerjanje pozornosti.

Ali je mogoče preprečiti, da bi medijska in politična vojna, ki močno spominja na obdobje pred jugoslovanskimi vojnami, ali na trideseta leta v Sloveniji, ali na sedanje razmere v ZDA, prerasla v fizične obračune, ki jih lahko sprožijo provokatorji med protestniki ali policijsko nasilje? To je v tem trenutku ključno vprašanje. Stvari se namreč odvijajo zelo hitro, kar opažajo tudi od zunaj. Vprašanja tujih novinarjev, ki vse pogosteje kličejo, se začnejo prav s tem vprašanjem. Kje ste? Kam v EU spadate? Kako boste v takem stanju in s tako politiko sploh predsedovali EU? Simptomov, ki kažejo, na kateri poti smo, ni težko razbrati. Gre za splošne obrazce italijanskega fašizma dvajsetih in nacizma zgodnjih tridesetih let. Ni realno, da bi v katerikoli državi EU prišlo do prevlade nacizma, toliko zgodovinskega spomina vendarle še je. Čeprav je v današnji Sloveniji in še nekaterih državah kar nekaj potez, ki spominjajo na vzorce nacističnega prevzemanja oblasti v letu 1933. V resnici so orbanizmi, janšizmi in podobni režimi bolj podobni »mehkejšemu« zgodnjemu italijanskemu fašizmu, ki je tudi za šibko in razdvojeno EU, zlasti pa za Evropsko ljudsko stranko, sprejemljivejši. Predvsem zato, ker imajo te države formalno še vedno večstrankarske sisteme, čeprav so hkrati ključni podsistemi (policija, pravosodje, mediji) podrejeni vladajoči stranki, kar sem in tja naleti na kakšno medlo kritiko brez večjih posledic. Avtokratskim državam niso odvzete glasovalne pravice ali kohezijska sredstva, le vladajoče stranke doleti kakšna benigna »zamrznitev« članstva v EPP. Če sploh so članice.

Zato je proces krepitve fašizma v sedanjih okoliščinah mogoče preprečiti zgolj od znotraj, z miroljubnim, a pokončnim državljanskim ravnanjem. Da se proces fašizacije krepi, zaznava tudi širša javnost, kar je vidno iz številnih zapisov v časopisih, TV-oddajah, spletnih medijih. Ta spoznanja lahko strnemo v nekaj točk, ki nas vodijo v zgodovinske vzorce dvajsetih in tridesetih let, njihova temeljna skupna značilnost pa je nasilje:
– sedanja koalicija je nasilna pri menjanju ljudi v javni upravi (kdor se postavi po robu politiki, je zamenjan s poslušnimi kadri, na primer NIJZ, SURS, na vrsti so tudi druge institucije), cilj je namestiti svoje ljudi v celoten državni aparat, kar Janševa stranka sicer sistematično počne, že odkar je prevzel njeno vodenje v začetku devetdesetih let;
– nasilje nad svobodo s poskusi uvajanja represivnih metod policije in vojske;
– nasilje nad demokracijo, med drugim prepovedi in omejevanje protestov in zbiranja;
– nasilje nad javnim izražanjem, kaznovanje in pregoni protestnikov, javni linči vseh, ki se javno izpostavijo;
– nasilje nad formalno in neformalno opozicijo, blokiranje dela opozicijskih strank v parlamentu, zloraba parlamentarnih mehanizmov, obračunavanje s civilno družbo in nevladnimi organizacijami; delanje seznamov sovražnikov in njihovo javno sramotenje, ne samo njih, pač pa tudi njihovih sorodnikov;
– nasilje nad demokratično javno razpravo, maksimalna uporaba propagande, ki temelji na lažeh, zavajanjih, manipulacijah in je že v sami dikciji tudi nasilje nad jezikom;
– nasilje nad kulturo in umetnostjo, ki sta izrojeni (»Entartete Kunst«) in jima je treba najprej vzeti sredstva, ju prepustiti »trgu«, če to ne bo pomagalo, pa prepovedati, obenem pa finančno in medijsko, z nagradami in priznanji favorizirati našo, narodnjaško kulturo, ki je »prava«;
– nasilje nad javnimi mediji in njihovo uničevanje, najočitneje v primeru javne RTV-hiše (ob hkratnem širjenju in favoriziranju lastne medijske mreže). Tisti, ki nas kritizirajo so lažnivi (»Lügenpresse«), zato jih je treba uničiti; to, kar počnemo mi (zmerjanje in žaljenje vseh povprek), je svoboda govora. Ne, to niso žalitve novinark in novinarjev, intelektualcev, drugače mislečih! Mi se samo branimo pred napadi, ki ne prihajajo samo od domačih, pač pa tudi tujih novinarskih hiš.

Med prepoznavne vzorce, še posebej pri zgodnjih oblikah fašizma in nacizma sodi tudi podrejenost koalicijskih »sopotnikov«, ki sicer omogočajo oblast, a bi bili lahko nevarni, zato jih je treba strogo brzdati, a hkrati nagrajevati. Ravno prav enega in drugega, da še ostanejo. V slovenskih razmerah je to sicer nepredvidljivo. Niso problem vodstva strank, ki to iz lastnih koristi dopuščajo in tudi same izvajajo nasilje nad volilno voljo svojih članov in volivcev. Problem so strankarske baze teh strank. Cerarja in Erjavca so ljudje pač volili zato, ker sta zavrnila sodelovanje z Janšo in vztrajala, da ne bosta izdala nekaterih postulatov stabilnosti demokracije. Njuna naslednika sta to voljo volivcev izdala, zato je sedaj treba na vso silo dokazovati, da strankarska baza še ostaja in podpira vodstvo. Vsaj za vzorec pa je članstva le treba imeti! Problem so tudi posamični poslanci, ki bi lahko prebegnili.

Pri avtokratskih in diktatorskih vzorcih, če jih hočemo razumeti, je vedno treba iti na začetek.

Prepoznavni vzorec so vodje in njihovo obnašanje. Komentarji, tudi iz strokovnih krogov kliničnih psihologov in psihiatrov, že dolgo, v zadnjem času pa vse pogosteje namigujejo na problematično plat Janševe osebnosti, nekateri precej neposredno. Tudi koalicijski partnerji posredno kakšno rečejo o tem (ni ga mogoče spremeniti, a za dobro Slovenije – v resnici za oblast in privilegije – se pač splača potrpeti). Na osebno raven sam ne želim posegati, tudi nisem kompetenten za to. Lahko pa kot zanimivost citiram enega od sodobnikov, ki opisuje prvo srečanje s Hitlerjem na neki večerji: »Govoril je in govoril, brez konca. Pridigal. Spravil se je na nas, kot kak vojaški kaplan. Čeprav mu nikakor nismo oporekali ali se drznili kakorkoli ne strinjati z njim, je začel rjoveti na nas ... Ko je odšel, smo tiho obsedeli, zmedeni in niti malo dobre volje. Občutili smo nelagodje kot človek, ki na vlaku nenadoma ugotovi, da sedi v kupeju skupaj s psihotikom.« (Friedrich Reck-Malleczewen).

Z zgodovinskega vidika so pojavne oblike fašizma v različnih obdobjih različne, odvisne od vsakokratnih ekonomskih, kulturnih in drugih razmer v različnih družbah. Prehod v avtokratski in (ali) diktatorski sistem je vedno poln protislovij. Zato je univerzalni, učbeniški zgodovinski vzorec mogoče izluščiti le na osnovni ravni. Vsekakor pa vanj sodijo program, ki je usmerjen proti drugim, božanski vodja, propaganda, spodbujanje državljanske vojne in voljna koalicija. Pa krizne razmere. Potrebna je tudi ne preveč zahtevna baza, ki jo je mogoče spremeniti v vernike. Pogosto so to tisti, ki jim prav taka politika najbolj škodi in jih najbolj prizadene, a se z manipulacijami njihov fokus usmeri na »druge«, ki da so krivi za njihov položaj. Ljudi, v katerih so se nakopičile vse mogoče frustracije in je v njih mogoče spodbuditi najslabše lastnosti človeške narave. Lahko je to tudi srednji razred, ki se počuti ogroženega, recimo povprečno podeželsko prebivalstvo s svojimi hišami in vrtovi, tradicionalnimi družinskimi vrednotami in podobno. Ali pač mešanica vsega tega in še česa. Nikoli ni to večina. Vsaj v začetnem obdobju nikoli ne preseže dvajset, največ trideset odstotkov volivcev. Potem se s socialnim inženiringom in ustrahovanjem to bliskovito spremeni.

Poglejmo nekaj primerov, kako so vzpon na oblast načrtovali in ga nato izvedli nacisti, predvsem tiste, s katerimi v začetnem obdobju lahko najdemo primerjave. V programu in v Hitlerjevih nastopih so med drugim izpostavili naslednje točke:
Inteligenca in demokracija. Prva naloga je omejiti razum in demokracijo. »Judovska demokracija pomeni ubijanje z razumom, prinesejo demokracijo in ubijejo razum,« je rekel Hitler leta 1920 o Judih.
Narod. »V ospredju mora biti narod. Državljan je le tisti, ki je sonarodnjak,« (Volksgenosse), pravi nacionalsocialistični program iz leta 1920 (objavljeno v: Rihard James Overy, Tretji rajh).
Ogroženost od tujcev. »Če možnosti za preživetje vseh prebivalcev ni, je treba pripadnike tujih narodov izgnati.«
Vera. Čeprav so bili nacisti izrazito protiverski, so tudi v cerkvi videli orodje, ki jim lahko pomaga pri vzponu na oblast. »Stranka sama zastopa stališče pozitivnega krščanstva. Nasprotuje judovsko-materialističnemu duhu.«
Mediji. Vprašanje tiska so načrtovali in nato rešili takole: »Zahtevamo zakonske ukrepe zoper zavestno politično laž in njeno širjenje s pomočjo tiska. Vsi uredniki in sodelavci časopisov morajo biti sonarodnjaki (torej Nemci in ne Judje, v ožjem smislu seveda ’naši’, op. p.). Časopise, ki so v nasprotju s skupnim interesom, je treba prepovedati.«
Kultura. »Zahtevamo zakonske ukrepe zoper vse smeri v umetnosti in literaturi, ki spodkopavajo življenje našega naroda, ter ukinitev vseh prireditev in organizacij, ki niso v skladu z omenjenimi zahtevami.«
Nadzor. V Braunes Haus, nacističnem sedežu v Münchnu, so imeli orjaško kartoteko tako članov strank kot nasprotnikov in drugih. Ko so dobili v roke represivne aparate, so to razvili do popolnosti.

No, nacistom je treba priznati tudi kaj takega, kar bi bilo vredno posnemati (le, da se sami tega potem niso držali). Recimo: »Zahtevamo obsežno razširitev sheme starostnega zavarovanja.« Na koncu se je to sprevrglo v nacistični darvinizem, evtanazijo za bolne in ostarele. Slovenska oblast je mnogo »skromnejša«, delala je »le« sezname, koga v domovih za starejše, ki so oboleli za koronavirusno boleznijo, poslati na zdravljenje v bolnišnico in koga ne.

Nedvomno pa bi sedanja koalicija preskočila naslednjo točko nacističnega programa: »Osebna obogatitev na račun vojne je zločin zoper ljudstvo. Zato zahtevamo popolno zaplembo vojnih dobičkov.« Tudi tega se nacisti seveda niso držali.

Zgodovinski vzorec je znan. Katoliška cerkev in katoličani so bili žrtve komunistov. Tudi Italijani so bili vedno žrtve. Nemci še bolj. Napadli so jih Poljaki. Oni so se samo branili. Danes pa napadajo kolesarji. In mediji.

V prvih mesecih po Hitlerjevem prihodu na oblast leta 1933 je Nemčija še obdržala večstrankarski sistem. Potem je vlada dobila zakonodajno oblast, kar je podpisal predsednik Hindenburg (grožnjo po prenosu zakonodajne oblasti na vlado smo v času koronakrize slišali tudi od Janše in podobno kot v nacistični Nemčiji se je pravici do veta pri nas odpovedal tudi državni svet). Nekaj mesecev zatem so bile stranke razpuščene, potem je Hitler (po smrti predsednika Hindenburga, ki mu je pomagal na oblast, a ga hkrati skušal verbalno blago brzdati, nekakšno »pahorjanstvo« torej) oklical diktaturo. Stranke v koaliciji so bile prav tako prepričane, da bodo lahko obvladovale njegove diktatorske težnje, tiste v opoziciji pa, da ga bodo odplaknile naslednje volitve. (Hitler je pravzaprav sledil Mussoliniju, ki mu je popolno oblast omogočil zakon iz decembra 1925, ko so bili politična opozicija in svobodni sindikati prepovedani, tisk pa se je podredil kombinaciji cenzure in fašističnega prevzema). Sodstvo je bilo Hitlerju in nacistom že sicer v veliki meri naklonjeno, zato je lahko v weimarski republiki sploh prilezel na politični položaj, tu torej ni bilo potrebno velikega dela. Sledila je prepoved demonstracij. Pod pritiskom so se znašli intelektualci, ki so nasprotovali uvajanju nacionalsocializma. Pobegnilo je na stotine znanstvenikov in umetnikov, profesorje in učitelje, ki se niso sprijaznili s sprejemom nacionalsocializma, so odpustili.

Drugo obdobje nacizma je znana, tisočkrat popisana zgodba. A nobena knjiga, noben dokumentarec ne more prav razložiti, zakaj se je to zgodilo. In zlasti ne more razložiti, kje je bila prelomna točka.

Ali vemo mi, kje je prelomna točka za Slovenijo? Dvanajst let nacizma je porušilo Evropo in v temeljih spremenilo njeno zgodovino. Koliko lahko dve ali več let janšizma spremeni Slovenijo?