Hči Camorre

Ženska v plamenih.

Hči Camorre je Cristina Pinto, “ženska, ki ubija brez milosti”, “prva morilka Camorre”. Imenovali so jo “Nikita” – zaradi krutosti. Dolgo je bila telesna stražarka Maria Perrelle, kamorista, ki se je skesal. Cristina Pinto se ni nikoli skesala – raje je spoštovala “zakon molka” in šla sedet. Še dobro, pravi po vrnitvi iz ječe svoji hčerki, ki ji očita, da je ni bilo, ko bi jo najbolj potrebovala: res je, če bi se skesala, bi dobila krajšo kazen, res je, prej bi bila lahko na voljo svoji hčeri, toda njena hči ne bi mogla več okrog hoditi z vzdignjeno glavo, saj bi veljala za hčer skesanke – izdajalke. Cristina se svoje morilske preteklosti ne sramuje. Au contraire: “Uživala sem v tem. Uživala sem v moči. Ko v nekoga moliš pištolo, si pridobiš spoštovanje.” A obenem se zaveda, da je vsega tega uživanja konec – tudi moči in spoštovanja. Potrebuje vse več antidepresivov, ostareli Raffaele, s katerim “hodita” že 25 let, zboli, čuti se vse bolj izolirano. “Toliko sorodnikov imam, pa ni nikogar.”

Biti kamoristka je bilo gotovo bolje, kot biti italijanski predsednik, toda ironično – zdaj izgleda natanko kot Henry Hill, mafijec, ki se v Scorsesejevih Dobrih fantih skesa: imel je bajno življenje, počel je, kar je hotel, zamudil ni nobenega užitka, svet je bil njegov – zdaj pa bo v programu za zaščito prič do smrti živel enolično in dolgočasno. In ko ugotovi, da jo čaka počasna smrt, le nemočno divja in besni – kot Jake LaMotta v Scorsesejevem Podivjanem biku. Doku Hči Camorre je Gačićev prispevek k vivisekciji “banalnosti zla”. Lahko bi ga vrteli na double-billu z Ircem, Scorsesejevim prispevkom k “banalnosti zla”. Cristina Pinto izgleda kot #MeToo verzija Franka Sheerana, mafijskega plačanca, ki ga igra Robert De Niro. (Kinodvor)