Med štirimi stenami

Inštitut za proučevanje enakosti spolov (IPES) je objavil izsledke raziskave, ki naj bi pokazala, kaj se je v slovenskih domovih v resnici dogajalo med izolacijo. Znano je, da se družinsko nasilje v času kriz vedno poveča. Kot je poročalo Delo, so na Kitajskem med pandemijo koronavirusne bolezni ugotavljali trikrat več družinskega nasilja kot navadno, mogoče pa je, da ga je bilo še več …

Raziskava IPES-a ni preverjala le povečanja nasilja v času karantene, temveč tudi porast spolne neenakosti. »Spraševali smo se: v kakšne domove smo se morali zapreti? S kom smo si delili prostor, kjer bi se morali počutiti varno? Zdelo se nam je očitno, da splošno stanje vse večje sprejemljivosti seksizma, opravičevanja nasilja in zagovarjanja spolno stereotipnih vlog v družine in partnerske odnose ni prineslo vedno srečnega preživljanja karantenskega časa,« pravi vodja raziskave politologinja Ana Pavlič.

Anketa je zajela 700 udeležencev, izsledki pa so bili interpretirani v treh sklopih:

v prvem so preverjali delež strinjanja z nekaterimi stereotipnimi trditvami, ki pomagajo ohranjati podrejenost žensk v odnosih, v drugem so analizirali resnične izkušnje družin in parov v karanteni, v tretjem pa preverjali, kako so se anketiranci spoprijemali s karantenskimi stiskami.

Pri številnih ženskah se je med karanteno povečala odvisnost od partnerjevega dohodka. Da je njihovo preživetje zdaj še bolj odvisno od partnerja, je dejalo kar 15 odstotkov žensk, 11 odstotkov jih je bilo od partnerjevega denarja odvisnih že pred karanteno. Zaradi tega so bile ženske tiste, ki so nase – če tega niso počele že prej – prevzele povečano breme kuhanja, pospravljanja, čiščenja, pomoči pri šolanju na domu in skrbi za starejše družinske člane. Da v času karantene opravijo večino takšnih del, je potrdilo 43 odstotkov anketirank.

Kako samoumevno je še vedno – tudi ženskam! –, da je to »žensko področje«, potrjujejo odgovori na vprašanje: »Ali se vam zdi prav, da ženske doma gospodinjenju namenijo več časa kot moški?« S tem se je strinjalo 35 odstotkov vprašanih, strinjanje pa so pojasnjevali s stavki, kot so »Takšna je tradicija«, »Nekatera dela so rezervirana za žensko«, »Moški dela druga dela« ali »Partner ima odpor do teh del, ker so ženska«.

Devet odstotkov anketiranih je v času karantene doživelo vsaj eno izmed oblik partnerjevega ali partneričinega nasilja, 5 odstotkov pa jih je pritrdilno odgovorilo na vprašanje, ali so se med karanteno kdaj ustrašili partnerja ali partnerice. Med njimi je bila velika večina žensk (81 odstotkov).

Zgovorni pa so tudi izsledki iz prvega sklopa, ki niso v neposredni povezavi z življenjem v karanteni, pričajo pa o zakoreninjenosti spolnih vlog na eni in normalizaciji nasilja nad ženskami na drugi strani. S trditvijo »Za nasilje je vedno kriv in odgovoren storilec, nikoli žrtev« se ni strinjalo kar 34,7 odstotka anketiranih moških in 18 odstotkov anketiranih žensk. Trideset odstotkov vprašanih pa se je pritrdilno opredelilo do trditve: »V času karantene morajo biti ženske še posebno potrpežljive in nezahtevne – miriti morajo morebitne napete situacije v družini in partnerstvu.«