Proxima

za

Ad Astra.

Sari (Eva Green), mladi Francozinji, se bodo končno izpolnile otroške sanje – stegnila se bo proti zvezdam, globoko v vesolje, tako rekoč v nebesa. Hotela je postati astronavtka – in zdaj je astronavtka. Hotela je tja gor – in zdaj bo šla. Toda ne le na Luno, temveč na Mars. Ker je namreč neki astronavt zamočil, so med tiste, ki naj bi – pod taktirko Evropske vesoljske agencije – poleteli na Mars, izbrali njo, preden pa bo odletela na Mars, bo morala eno leto testno preživeti na mednarodni vesoljski postaji. Še pred tem pa mora skozi naporne, mučne, zelo fizične, ekstremne vzdržljivostne treninge v Kölnu in ruskem Zvezdnem mestu, kjer po malem izgleda kot Casey Seeger (Lisa Eilbacher), edina kandidatka med kandidati za vojaške pilote v Hackfordovi melodrami Častnik in gentleman, po malem kot napeti Neil Armstrong (Ryan Gosling) v Chazellovem Prvem človeku, po malem pa kot Ryan Stone (Sandra Bullock) v Cuaronovi Gravitaciji, samska ženska v vesolju.

Toda bolj kot seksizem (ne, moški ne zaupajo ženskemu telesu, menstruaciji, emocijam ipd.), ubijalski drill, centrifuge, mentalne priprave na zunajzemeljsko življenje in nedoločna ogromnost misije jo muči vprašanje, ali se bo sploh lahko odlepila od Zemlje – od svoje hčerke Stelle (Zélie Boulant). Sarah se znajde v tipični “ženski” situaciji, potemtakem v situaciji, ki jo je ženskam kot ultimat vsiljeval patriarhat: izberi družino ali kariero! Ali – ali! Obojega ne moreš imeti! In Proxima, ki se dogaja v rahli prihodnosti, to dilemo prelevi v kozmični vic: če bo Sarah izbrala kariero (pot na Mars), potem svoje hčerke, brez katere ne more ( jemlje jo celo na treninge, kar je proti pravilom), zelo dolgo sploh ne bo več videla. Rekli boste: pa saj obstajajo nove tehnologije, ki jima bodo omogočile, da bosta vedno skupaj. Hej, morda še bolj kot prej. Že, toda poanta je drugje: dobra mati je lahko le opolnomočena ženska, le mati, ki izpolni svoje sanje, le mati, ki se ne odpove svoji želji, le ženska, ki pristane na svoji želji, le ženska, ki je emocionalno pripravljena na socialno izolacijo, eksistencialno tesnobo in vse tisto silno bogastvo neizmerne, indiferentne praznine. Le človek, ki kar prekipeva od emocij, zna biti brezhibno stoičen. Če bi zaupali ženskam, bi bili že zdavnaj na Marsu. A nekaj je gotovo: ko se bo Sarah vrnila, bo najbolj izpolnjena in opolnomočena ženska na svetu. (Kolosej & Kinodvor)