Za občutek spokojne varnosti

Šaljiva basen pravi, da se je pri zdravniku nekega dne oglasila starajoča se kača s pritožbo, da vse slabše vidi. Zdravnik ji je zato predpisal očala in ji priporočil kontrolni pregled čez štirinajst dni.

Kača se je res oglasila pri okulistu, kot je bilo dogovorjeno, tokrat pa je bila že na prvi pogled videti potrta.
»Ja, kaj pa je?« jo je vprašal zdravnik. »Vam očala niso nič pomagala?«
»Ah, ne, očala so v redu, gospod doktor. Ampak, kaj sem, o, groza, zdaj odkrila … Ugotovila sem, da sem zadnji dve leti prebila čas … oh, ne morem verjeti … kaj takega … z vrtno cevjo. Pomislite, to se mi je zgodilo!« se je pritožila kača.

Živalske basni imajo navadno skrito sporočilo. Iz te, ki smo jo zapisali, je mogoče razbrati marsikaj, tudi, da so spoznanja kdaj za koga dvorezen meč. In da težave ni, dokler je ne vidimo – je nočemo ali pa ne zmoremo videti. In se na primer pustimo prepričati, da nas bo pred njo rešila moč pozitivnih miselnih afirmacij. A glej ga, zlomka! Včasih res, vendar sploh ne vedno, ko bi si želeli. Težava kljub vsemu zanikanju, minimiziranju, racionaliziranju in projekciji – in kar je še takih samozaščitnih odzivov nanjo – ni nič manjša. Še vedno je živa, le potuhne se, na svetlo pa navadno udari, ko bi si človek tega najmanj želel.

Seveda vsako umikanje temu, da bi se s težavo spoprijel, poveča možnost, da je nikoli ne boš rešil. Če je sploh ne vidiš ali jo vidiš, kot jo hočeš videti, je pač ne moreš ustrezno reševati. Ko se zapletaš v razprave, ali je ali je ni in kdo je kriv zanjo, je to tisti z desne, oni z leve ali tisti nekje vmes, postaja težava zaradi tega vse večja, pot do rešitve pa vse daljša in bolj zapletena. Toliko bolj, ko se pozornost s podobnih samoobrambnih mehanizmov prenese drugam. In postane, kar je sploh pogosto pri nas, osrednja težava tisti posameznik, ki je nanjo prvi glasno opozoril.

Ne kaže protestnikom na cesti očitati, da je njihovo početje sramotno, ne da bi jih prej vprašal po razlogih, jih poslušal in se poskusil postaviti v njihovo kožo.

Ko so v nemškem prostoru še pred koronsko krizo zaznali problem negovalnih bolnišnic in domske oskrbe starostnikov, so se začeli ukvarjati z vprašanjem pomanjkanja kadrov. Po burnih razpravah je nemški minister za zdravje Jens Spahn iz desnosredinske stranke CDU navezal stike s kosovskim kolegom Uranom Ismailijem, saj so imeli na Kosovu presežek strokovno usposobljenega negovalnega kadra. V Berlinu se je usedel na letalo nizkocenovnika in odletel v Prištino, tam podpisal dogovor in mlade, dela voljne medicinske sestre lastnoročno pripeljal v Nemčijo. Podobno je storil še v Mehiki in Kitajski. Koronsko krizo je že tako robustni nemški zdravstveni sistem pričakal v dobri formi (število razpoložljivih postelj 621/100.000 prebivalcev; Italija 275/100.000; Združeno kraljestvo 228/100.000). Svoje je v krizi, ki še zdaleč ni zgolj zdravstvene narave, dodal človeško občuten nagovor kanclerke Angele Merkel, ki ga je, zavedajoč se težave starizma, predsodkov in stereotipov, ki se pripisujejo ljudem glede na njihovo kronološko starost (nem. Altersdiskriminierung; angl. ageism), sklenila z besedami: »Smo družba, v kateri vsako življenje in vsak posameznik šteje.«

Za izrečenim mnenjem – ki ni izzvenelo kot deklarativna, javnosti lahkotno navržena in všečna politična izjava – se skrivajo neizprosne javne konfrontacije, razprave z na videz nepremostljivimi nasprotji, vztrajno iskanje soglasja. In seveda kanclerkine voditeljske odlike, pristna skrb za blaginjo in razvojne možnosti družbe in njenih pripadnikov. Tudi v tem prostoru so pogosti prizori petelinjih bojev. Je pa v približno 83-milijonski državi v načinu reševanja težav, ki vedno pomeni usklajevanje v množici nasprotujočih si pogledov in interesov, neprimerno manj po kmečko zvijačnega, brezobzirnega, grobega uveljavljanja lastne volje in parcialnih interesov, kot ga poznamo iz tukajšnjih praks. Zato pa je več ostrega poznavalskega spopadanja mnenj in stališč, kritičnega razmisleka, ob katerem noben vidik nastale težave navadno ne ostane skrit. Seveda je rešitev zato hitrejša, pa tudi dolgoročno ustreznejša. Svoje k temu prispevajo v družbi čvrsto zasidrane vrednote, pa tudi standardi in pravila, od katerih ni odmikov in ki veljajo za vse, ne glede na družbeni položaj.

To je v letih 2011–12 občutil tudi takratni nemški predsednik Christian Wulff. Zaradi številnih prijateljskih povezav s premožnimi poslovneži, ki naj bi mu bili omogočili vrsto privilegijev, med drugim ugodno posojilo za nakup hiše in plačane zasebne počitnice v tujini, je bil z vseh strani deležen obtožb o dajanju prednosti darežljivim prijateljem in o moralno spornem ravnanju. Poznavalci so sicer menili, da je osebno umirjen politik, skromen in odgovoren tudi v skrbi za mater in mlajša brata, nekje na poti proti vrhu, ko je zašel v svet bogatih in lepih, kamor ga je vlekla mlada in blišča željna nova žena, izgubil kompas, kaj je v politiki prav in kaj ne. Olje na ogenj pa je med vsesplošnimi očitki prilil še sam, ko je poskušal vplivati na tisk in s pritiski ustaviti objave člankov o svojem dvomljivem ravnanju. Naposled je okrožno državno tožilstvo v Hannovru nemški parlament v Berlinu zaprosilo za odvzem politikove imunitete, da bi lahko sprožilo preiskavo. Wulff je ravnal prav in že naslednji dan odstopil.

Kako nevarna za odnose v družbi so navzkrižja interesov oseb na vodilnih političnih položajih, opisuje tudi Colin Campbell, poznavalka angleške družbe in dvora še posebej, v svoji novi knjigi Meghan and Harry: The Real Story. Čeprav knjiga seveda govori predvsem o obeh naslovnih osebah, se avtorica ustavi tudi pri nekdanjem britanskem premieru Tonyju Blairu. Njegov primer je dober opomin, kam pripeljeta politikovo omalovaževanje in reinterpretacija osnovnih načel, ki naj veljajo za vse na najvišjih družbenih položajih. Dnevi slave, ovenčani s privilegiji in bogatimi darili, so minili. Za njim pa je ostala, pravi avtorica, zadrega, ki jo je čutiti že ob omembi njegovega imena. Poskusi samoopravičevanja se slišijo kot puhli izgovori. Marsikoga je sram in se izogiba njegovi družbi. A ga ni uničila toliko njegova politika kot veliko bolj vsesplošno spoznanje o njegovi narcisistični, do kraja lažnivi, dvolični in grabežljivi naravi. Pač ne gre, da ljudi pozivaš k samoodrekanju, medtem ko si sam polniš žepe, pravi avtorica.

Če delček tega prenesemo v naše razmere, je treba poudariti, da ne kaže protestnikom na cesti očitati, da je njihovo početje sramotno, ne da bi jih prej vprašal po razlogih, jih poslušal in se poskusil postaviti v njihovo kožo. Marsikdo se bo pri tem, upati je, da je šlo za zdrs v afektu, spomnil nedavnega protesta rumenih jopičev v Franciji, pa tudi Macronove zadrege, ker množica nezadovoljnih ni imela predstavnika, s katerim bi se francoski predsednik rad pogovoril. A ni šlo. In drugi primer iz naših logov. Ne moreš, če si javna oseba, zatrjevati, da se javnost nima pravice vtikati v tvoj prosti čas, ko pa si se kot javna oseba, celo z lastnimi otroki, za promocijske koristi zasebnika nastavil fotografskemu objektivu. Opla, tole je pa res stvar kratke pameti! Eno ali drugo, oboje skupaj, zasebno-javno, je čudna kolobocija! Toliko bolj, ker so bili vanj, v oglaševanje vinogradniških dosežkov in z njimi konec koncev uživanja alkohola, vpeti otroci. Kar je po merilih Svetovne zdravstvene organizacije in njenih strokovnih služb primer zlorabe.

V slovenskem prostoru, kjer se stroka že desetletja bori z velikim, prevelikim obsegom alkoholne odvisnosti med prebivalstvom in si z ozaveščanjem, torej tudi s preventivnimi ukrepi, prizadeva zajeziti večplastne, hude zdravstvene, psihološke, socialne in ekonomske posledice tega pojava, je to nehigienično početje. Posebej sporno, ker počne to javna oseba, ki je s svojim ravnanjem zavezana vsem v državi. Ne le tistim na slovenskem podeželju, pač pa tudi onim, ki živijo v mestih.

V razvitih družbah se ve, da so meje in standardi zato, da se spoštujejo, saj večini v družbi zagotavljajo občutek predvidljive varnosti. Vsem težavam navkljub ohranjajo v ljudeh upanje in navsezadnje je za družbeni razvoj potrebno zaupanje. Ve se, kam vodi izguba enega in drugega. Tudi zato, ker se pomena tega pri nas (pre)slabo zavedamo, imamo vse večji porast zasvojenosti, kriznih situacij, depresij, konzumacije anksiolitikov in antidepresivov, pa tudi vseh drugih oblik človeških stisk in popolnega odpovedovanja.