Digitalizirana prihodnost študentov

Živahen ščebet, občasno spogledovanje in postavanje po fakultetnih hodnikih so v drugem semestru letošnjega študijskega leta nadomestili videokonference in viralna sporočila o sošolcih, ki so ob obisku stranišča pozabili izklopiti svojo spletno kamero. Kako pa bo študij potekal v prihajajočem letu, z Univerze Maribor na primer uradno odgovarjajo: »V tem trenutku je preuranjeno govoriti o tem, saj se situacija glede širjenja nalezljive bolezni dnevno spreminja, prav tako se spreminjajo tudi ukrepi vlade.« Vseeno so fakultete večinoma že pripravile več načrtov, ki jim bodo omogočili izvajanje študijskih programov v čim bolj neokrnjeni obliki.

Splošni načrti izvedbe

Naši sogovorniki so med napovedmi za prihodnje leto največkrat omenili kombiniran proces študija, ki bi delno potekal v prostorih fakultete, delno na daljavo, vsi pa si želijo, da bi lahko čim več programa izvedli v tradicionalni obliki, na fakultetah. Oziroma kot pravi Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete v Ljubljani: »Nobena alternativna (spletna) rešitev ne more v celoti nadomestiti fizičnega stika in akademske skupnosti, ki se vzpostavi v fizičnem prostoru na fakulteti. Hočem reči: Zoom-predavanja, sploh brez ustreznih prilagoditev, ki jih zahteva tehnologija, ne smejo postati naša nova normalnost.«

Pouk v prostorih fakultete torej olajša dialog med predavateljem in študenti, tako kot med študenti samimi. Dekani opozarjajo tudi na pomembnost fakultetnih knjižnic, ki v prihodnjem letu ne smejo ostati zaprte, kot se je to zgodilo med pomladno karanteno, saj omogočajo študentom dostop do specifičnega gradiva, ki ga pogosto ne morejo dobiti drugje. Še en pomemben vidik obiskovanja fakultete oziroma višješolske institucije je dostop do spleta in računalnikov, ki ga nekateri študenti doma nimajo. Ker je študij v Sloveniji načeloma brezplačen, je z dostopom do računalnika, ki ga šola omogoča, mogoče vzdrževati tudi navidezno enakopravnost med učenci, ki brez računalnika in dostopa do spleta ne morejo opravljati vseh obveznosti. Vendar bodo o teh specifikah fakultete odločale šele konec avgusta, ko bodo dokončno določile scenarije, na podlagi katerih se bodo pripravljale na vstop v novo študijsko leto. Ob tem se pojavljajo različne različice teh izvedb, »kjer bi na primer pouk polovica študentov dva tedna poslušala v živo, druga polovica pa bi ta čas predavanja spremljala prek spleta, nakar bi se po dveh tednih skupini zamenjali«, pravi rektor ljubljanske univerze, Igor Papič. Nekateri predlagajo organizacijo predavanj, kjer bi se vsaj na začetku ali koncu leta vzpostavila možnost fizičnega stika. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport pa pripravlja dva scenarija: »Klasično izvajanje študijskega procesa s prilagoditvami ob pospešeni digitalizaciji v smeri kombiniranega modela ter pospešitev digitalizacije, z možnostjo takojšnjega prehoda v virtualno okolje.«

»Nobena alternativna (spletna) rešitev ne more v celoti nadomestiti fizičnega stika in akademske skupnosti, ki se vzpostavi v fizičnem prostoru na fakulteti.«

Če bi se ukrepi za zajezitev nove bolezni zaostrili, bodo nekatere fakultete prisiljene študij izvajati zgolj na daljavo. Zaradi prostorske stiske dekan Fakultete za vede o zdravju Univerze na Primorskem Nejc Šarabon odgovarja, da so že za trenutne razmere ocenili, »da je tako za študente kot zaposlene najvarneje, če bi začetek študijskega leta v čim večji meri izpeljali v e-obliki«. Pomanjkanje prostora pesti tudi Filozofsko fakulteto, njen dekan Roman Kuhar navaja, da »lahko ob upoštevanju ukrepov največja predavalnica sprejme 36 ljudi, ostali prostori so razen za res zelo majhne skupine študentov skoraj neuporabni. Prostor FF se ob upoštevanju fizične distance zmanjša za štirikrat. Dodaten problem so dvopredmetni študijski programi. Zaradi študija na dveh oddelkih imajo študenti več kot 300 različnih kombinacij urnikov, kar je tako rekoč nemogoče spremeniti v kombinirano delo na fakulteti in doma.« Kuhar je do trenutnih ukrepov kritičen, ker se mu zdi, da so fakultete izpostavljene dvojnim merilom: »Fizični prostor je premajhen, če moramo upoštevati fizično distanco. Ne razumem sicer, zakaj je ni treba upoštevati na letalih. To, da je na letalih baje čudovita ventilacija zraka, je verjetno bolj za lase privlečen argument. Verjetnejši se zdi tisti, ki je povezan z denarjem. Ampak tudi znanje je ekonomska in siceršnja investicija v prihodnost družbe, zato bi morali imeti politični odločevalci v mislih tudi to dimenzijo, ko določajo pogoje izvedbe izobraževalnega procesa.«

Praktično usposabljanje

S prostorsko stisko in problemi glede izvedbe programov se spoprijemajo predvsem fakultete, katerih študij v veliki meri sestavljata praktično učenje in delo v laboratorijih ali drugih ustanovah. Tak primer je študij medicine, o katerem v. d. dekana Medicinske fakultete v Mariboru Iztok Takač pravi: »Posebnost študija medicine je v tem, da kliničnih vaj ni mogoče nadomestiti s študijem na daljavo, pa tudi ne z vajami na simulatorjih. Zato je pomembno, da se sproti prilagaja učni proces za vsak letnik študentov posebej. Prilagoditve izvedbe bodo pri nas potekale izključno, če bodo takšne smernice tako vlade kot NIJZ.« Šarabon govori o natančnejših načrtih: »Vaje v fizični obliki bodo potekale v več manjših skupinah kot običajno, z nekoliko večjimi obremenitvami zaposlenih in posledično večjimi stroški dela. Ob zaostrovanju epidemiološke situacije lahko pričakujemo težave z izvajanjem kliničnega in praktičnega usposabljanja v delovnem okolju, saj smo pri njegovi izvedbi odvisni od zunanjih institucij in njihovih preventivnih ukrepov v danem trenutku.« Podobno razmišljajo v dekanatu Medicinske fakultete v Ljubljani, kjer trdijo, da popolnega zaprtja fakultete in prehoda na izključno študij na daljavo ne bo. »Študij medicine in dentalne medicine je zelo specifičen in nekaterih oblik pouka preprosto ne moremo prenesti na daljavo, to so klinične vaje, praktično usposabljanje, ki drugače kot v kliničnem okolju, ob pacientu in pod vodstvom kliničnega učitelja ne more potekati.« Praktični del študija se torej mora izvesti, v takšni ali drugačni obliki pa je prisoten na skoraj vseh programih in fakultetah. Janez Vogrinc, dekan Pedagoške fakultete v Ljubljani, velike upe polaga v digitalizacijo učnega procesa, ki lahko prav na področju praktičnega usposabljanja vpliva na slabšo kakovost podajanega znanja: »Izboljšujemo tehniške zmogljivosti fakultete (nabavljamo na primer kakovostnejše kamere in druge informacijsko-komunikacijske tehnologije, preizkušamo različna spletna videokonferenčna orodja), pripravljamo izobraževanja za zaposlene na področju didaktično ustrezne rabe informacijsko-komunikacijske tehnologije, pridobivamo podatke od nosilcev predmetov o tem, katere predmete oziroma v kakšnem deležu lahko posamezen predmet izvajajo na daljavo, ne da bi pri tem padala kakovost pedagoške izvedbe, in razmišljamo, kako izpeljati tiste predmete, ki jih ni možno izpeljati na daljavo. Na primer na področju izobraževanja bodočih učiteljev kemije, fizike, biologije je zelo veliko eksperimentalnega dela, kjer je vsaj vaje izredno težko izpeljati na daljavo. Na daljavo si študenti ogledajo zgolj posnetek demonstracije eksperimenta, kar pa seveda ni enako kakovostno, kot je, kadar imajo študenti sami možnost, da izvedejo eksperiment. Enako je pri likovni pedagogiki, kjer je veliko ateljejskega dela. Študenti doma nimajo svojih ateljejev, v katerih bi lahko izvajali različne likovne tehnike, niti nimajo za to ustrezne opreme. Na srečo so to majhne skupine študentov in za njih lažje organiziramo pedagoški proces v prostorih naše fakultete.«

»Ob zaostrovanju epidemiološke situacije lahko pričakujemo težave z izvajanjem kliničnega in praktičnega usposabljanja v delovnem okolju, saj smo pri njegovi izvedbi odvisni od zunanjih institucij in njihovih preventivnih ukrepov v danem trenutku.«

Pri razrednem pouku pa bodo – kot je predlagal rektor Papič – študente razdelili v dve skupini. Izbirne predmete študentov iz različnih programov bodo v celoti izvajali na daljavo, da bi se možnost širjenja okužbe čim bolj zmanjšala. Prav na Pedagoški fakulteti so v sodelovanju z UL letos že ustanovili Center Univerze v Ljubljani za uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije v pedagoškem procesu, »v katerem je Pedagoška fakulteta zadolžena za didaktično podporo pri uporabi informacijsko-komunikacijske tehnologije«, kar sicer ne bo rešilo problematike praktičnega usposabljanja, vendar kaže, v katero smer bosta šla ne glede nato, kako bo z epidemijo, višje- in visokošolski študij.

Bruci

Z načrti za drugačen potek študija bodo lažje seznanili študente, ki so že del študijskega procesa. Dekane najmanj skrbijo študenti podiplomskih študijev, kjer so ponekod že doslej ob majhnem vpisu programi potekali v obliki dopisovanja ali občasnih individualnih obiskov študenta in profesorja. Večjo pozornost bodo zato namenili študentom prvih letnikov, ki novega okolja, profesorjev in načina dostopanja do gradiv sploh še ne poznajo in ponavadi vsaj v prvem semestru potrebujejo največ pomoči pri seznanjanju s spremembami. Vogrinc razloži stališče Pedagoške fakultete: »Naše izhodišče je, da naj bi študentom nižjih letnikov, ki še ne poznajo fakultete in zaposlenih, omogočili več študija na fakulteti kot študentom višjih letnikov.« Na Ekonomski fakulteti v Ljubljani naj bi po besedah dekanje Andreje Cirman to poskušali doseči vsaj delno: »Če bo epidemiološka slika podobna zdajšnji, bomo skušali za prve letnike dodiplomskega študija del pedagoškega procesa izvesti neposredno v predavalnicah, s kombinacijo ’online’ poučevanja, kateremu se zelo verjetno ne bomo mogli izogniti. Če se bo epidemiološka slika poslabšala in bodo uvedeni strožji ukrepi, bomo prisiljeni celotni pedagoški proces izvesti ’online’, enako, kot smo to storili v letošnjem poletnem semestru. Pri tem posebno skrb namenjamo prvim letnikom, saj je prehod iz srednje šole na fakulteto že sam od sebe težak, v kombinaciji z ’online’ študijem pa še toliko težji.«

Z Univerze v Mariboru so nas spomnili tudi na preostale vidike študentskega življenja, ki se spremenijo ob vstopu na fakulteto in bi jih morali bruci osvojiti: »Želimo si sicer, da bi bruci lahko v novem šolskem letu na fakultete stopili fizično, saj študij ne pomeni le pedagoškega dela, pač pa tudi pridobivanje socialnih kompetenc, interakcijo z učitelji in vrstniki, soupravljanje univerze, aktivnosti v okviru obštudijskih dejavnosti in podobnega.« Navsezadnje študentsko življenje res ni sestavljeno samo iz učenja in obiskovanja predavanj.

Digitalizacija

Čeprav je v zraku veliko negotovosti ter dekani in rektorji razpravljajo o še vedno spreminjajočih se načrtih, nekaj zagotovo drži: proces digitalizacije se je v času zapovedane karantene pospešil in prispel do točke, ko je postal nepogrešljiv. Nekateri so opazili njegove prednosti, drugi njegove slabosti, vendar je njegova nadaljnja integracija neizogibna. Fakultete se intenzivno ukvarjajo z izobraževanjem učiteljev za delo na daljavo in delo s tehnologijo, nekatere tudi za delo s simulacijskimi programi, ki bi lahko vsaj delno nadomestili praktično usposabljanje. Glede kombiniranega pouka, ki bi delno potekal v živo in delno prek spleta, Kuhar svari: »Upoštevati bo treba prehode med fizičnim in virtualnim okoljem, ki zahtevajo svoj čas, zato se najbolj realna možnost zdi tista, ki določa časovni okvir, ko vsi predavanja izvajamo fizično, in časovni okvir, ko jih izvajamo prek spleta.« Hkrati poudarja, da » vztrajanje pri izvedbi študijskega pro -cesa v fizični obliki ne pomeni izključitve spletnih orodij. Ti so lahko dopolnitev ali nadgradnja študijskega procesa. V resnici je bilo tako že doslej. Verjetno je letošnja izkušnja pripomogla k temu, da so tisti, ki so imeli več zadržkov ali neznanja na področju uporabe spletnih orodij, hitreje pridobili ustrezne kompetence, verjetno pa se nam je vsem potrdilo dejstvo, da Zoom (mišljeno generično za vse oblike spletnega dela na daljavo) ni prihodnost univerze. Če pristanemo nanj, je konec univerze.« Univerza v Mariboru opozarja še na to, da se bodo morale v zvezi s prilagoditvami pedagoškega procesa izreči tudi stroka in državne institucije, »tudi Nacionalna agencija RS za kakovost v visokem šolstvu ter MIZŠ, saj so bile možnosti prilagoditve pedagoškega procesa v študijskem letu 2019/20 urejene z interventno zakonodajo, v prihodnosti pa bo študij na daljavo kot obliko študija treba ustrezno definirati tudi v zakonskih določilih ter merilih za akreditacijo in evalvacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov. Veliko možnosti za souporabo prilagoditev študija pa vidimo predvsem na področju vseživljenjskega učenja.«

Stroški

Pri digitalizaciji študija, ki se bo vsaj do neke mere gotovo obdržala, pa se pojavi tudi vprašanje stroškov. Študenti praviloma za čas študija zapustijo svoje domove in se preselijo v večja mesta. Protikoronski ukrepi pa so prizadeli tudi študentske domove. Ti napovedujejo, da bodo morda morali zmanjšati število najemnikov sob, tudi za polovico, kar bi lahko pomenilo veliko težavo. Po poročanju Radia Študent je samo v lanskem študijskem letu v študentskih domovih primanjkovalo več kot 800 postelj, zaradi česar so bili nekateri ljubljanski študenti prisiljeni bivati v hostlih, saj so tam plačali manj kot za povprečno sobo v najemniškem stanovanju. Študij prek spleta bi tako lahko omogočil, da bi se lahko nekateri izobraževali od doma, kar bi sicer negativno vplivalo na njihov proces socializacije in spoznavanja novega okolja, bi pa lahko ob tem prihranili, tudi za prevoz do kraja študija. Hkrati študij prek spleta zahteva večjo angažiranost obojih, študentov in profesorjev, prvi morajo močneje poprijeti za samostojno delo, drugi vložiti več v pripravo pedagoškega procesa. Zato tudi delo ob študiju postaja vedno težje izvedljivo in posledično študenti vedno težje plačujejo najemnino za bivanje v kraju študija. Tako se torej na več ravneh kažejo možnosti za izboljšave, vendar se zdi, da bo vsaj še nekaj let, zagotovo pa to študijsko leto, v znamenju kombinacije tradicionalnega in spletnega poučevanja. Ne nazadnje ponovimo, kot pravi Šarabon: »Nobena tehnologija ne more nadomestiti osebnega stika med učiteljem in študentom.«