Vojaške investicije – kam?

N'toko

28. 8. 2020  |  Mladina 35  |  Žive meje

»Vsi javni razpisi so zamrznjeni, dokler se ne izvede rebalans proračuna.« Birokrati, ki so na ministrstvih dobili neprijetno delo dvigovanja telefonov, že mesece ponavljajo ta isti stavek. Z neprijetnim dejstvom prihajajočega varčevanja morajo seznanjati vse od direktorjev velikih zavodov, ki še niso izplačali svojih podizvajalcev, do malih organizacij, ki poskušajo ohraniti delovna mesta in čakajo na denar za naslednji projekt. V zraku je tisoče služb, vezanih na javne finance. Zdravstveni, socialni in izobraževalni sistemi so se medtem znašli v hudi negotovosti. Zato je toliko težje sprejeti dejstvo, da se je med vso to negotovostjo skozi parlamentarno obravnavo prebil predlog za 780 milijonsko investicijo v slovensko vojsko. Kako je mogoče, da je med zamrznitvijo tisočih projektov vlada naredila izjemo za oklepnike in helikopter? Komu se je zdelo nujno prav zdaj kupovati orožje in zakaj ta poteza še ni nikogar politično pokopala?

Za takšno odločitev bi morala vlada seveda imeti izredno prepričljive razloge. Za zdaj ni dala prav nobenega. Namesto resnih utemeljitev smo slišali le zlajnane fraze o pomenu vojske. »Če jo želimo imeti, jo moramo tudi primerno opremiti,« je te dni ponavljal Tonin. Dobro, ampak opremiti s čim in za kakšen namen? Če je razlog za to investicijo samoobramba, bi bilo dobro vedeti, pred kom se branimo. A tudi če bi znala vlada poimenovati kakega napadalca, ne bi znali razložiti, kako nas takšna investicija ščiti pred njim. Jasno je namreč, da nabavljeno orožje ne bi niti za pet minut odložilo kapitulacije Slovenije pred katerokoli tujo vojsko. Ko pa je samoobrambna funkcija nakupa postala vprašljiva, je začel minister za obrambo preprosto lagati. Nova oprema naj bi »omogočala dvojno rabo« in sodelovanje pri »reševanju v gorah, prevozih ponesrečencev in novorojenčkov«. Prav ste slišali, oklepniki in bojni helikopter naj bi šibali skozi naše soseske, reševali pohodnike z nevarnih plezalnih sten in mačke z dreves. Res nas imajo za idiote. Vlada si očitno ne upa naglas priznati, da bo orožje pač porabljeno za krepitev tujih enot na misijah v državah, ki nimajo s Slovenijo nikakršne zveze. O vsem tem raje molčijo, saj vedo, da ima slovenska javnost slabo mnenje o Natovih podvigih v tujini in tudi preveč živ spomin na orožarske afere preteklosti.

Tisti iskrenejši glasovi iz obrambnih logov si vsaj upajo naglas povedati, da so takšni navidez potratni nakupi pač cena, ki jo moramo plačati za članstvo v Natu. Toda ali to še vedno drži? Ali bi bila Slovenija res izključena iz zavezništva, če ne bi po vsakem srečanju z evroatlantskimi orožarskimi jastrebi tem obljubila večji delež državnega proračuna? Ali bi bili kako kaznovani, če bi (tako kot vsi ostali) izkoristili krizo, da bi se izognili takšnim obveznostim? Verjetneje je, da se država zavezuje k absurdnim investicijam zgolj zato, da se politični pogajalci na srečanjih ne bi zamerili svojim bodočim šefom na mednarodnem parketu. To vidimo tudi v popolnoma nepotrebnem podpisu sporazuma z ZDA proti Kitajski – še enem nepremišljenem darilu Američanom, ki bi se mu lahko brez posledic izognili. A še bolj kot to se postavlja vprašanje, kakšen smisel to zavezništvo sploh še opravlja in kaj si lahko Slovenija od njega v prihodnosti obeta.

Združene države, ki še vedno igrajo osrednjo vlogo pri usmerjanju Natovih odločitev, so imperij v zatonu. Ameriški ekspanzionizem je že pred časom dosegel svoje meje, od zadnje vojaške zmage pa ga ločujejo že debela desetletja. Zato se, tako kot pri nas in drugod po Evropi, vojska srečuje z upadom zanimanja za vojaški poklic in le s težavo obnavlja svoje vrste, še težje pa navdušuje od krize in revščine izčrpano prebivalstvo za nove vojne podvige. Trump sicer še ohranja ključna ameriška oporišča po svetu in vzdržuje mednarodne konflikte pri življenju, a le, da bi omejeval vpliv Rusije, Irana in Kitajske. Tako je tudi dosedanji neprepričljiv argument, da zavezništvo z močnimi zahodnimi državami zagotavlja prebivalcem Slovenije nekakšno varnost v svetu, na novo vprašljiv. Če kaj, bodo periferne članice Nata izpostavljene v prvi obrambni liniji umikajočega se imperija. Moralne dileme na stran, severnoatlantsko zavezništvo se celo pod najbolj pragmatičnimi racionalizacijami kaže kot zgrešena investicija.

Med vsemi temi globalnimi spremembami ostaja le ena stalnica: Amerika je še vedno največja izvoznica orožja na svetu, njena vojaška industrija pa je ena izmed redkih državno podprtih panog, ki zagotavlja službe in poganja ameriško gospodarstvo. Agresivno pritiskanje na zavezniške države, da kupujejo več orožja, ima zanje poleg strateškega predvsem ekonomski pomen. Podobno velja za evropske izvoznice orožja, od Velike Britanije do Nemčije, skandinavskih držav in seveda Francije. Slednja je tudi edina članica v EU, ki ohranja znatno prisotnost drugod po svetu in se naslanja na mednarodne institucije, da uveljavlja svoj vpliv v bivših kolonijah. Kakšen pa je tu interes slovenske vlade? Kateri del slovenskega prebivalstva bo imel kaj od tega? Res je težko videti v nakupih karkoli drugega kot karierizem in zaslužkarstvo peščice vojaških funkcionarjev in političnih igralcev.

O Toninovi vojaški investiciji je zato treba govoriti kar se da jasno: iz proračuna bo vlada sredi zdravstvene krize in varčevalne mrzlice vzela tri četrt milijarde evrov, da nabavi orožje tujih proizvajalcev in ga (skupaj s slovenskimi vojaki) podari tujim silam za akcije v tujih državah. In kot da to ne bi bilo dovolj neumno, bo pri tem stavila na tiste sile, ki so očitno v krizi in v konfliktnih regijah le še ohranjajo kaos. Država se je v mednarodnem prostoru tako postavila v položaj, ki ji ne zagotavlja nič drugega kot nenehno plačevanje računov za članstvo v klubu razpadajočega imperija. Morda je takšna umestitev Slovenije edino, s čimer Slovenska vojska še lahko utemeljuje svoj obstoj. Ne more braniti slovenskega teritorija, ne more zagotavljati civilne zaščite, ne more ponuditi niti dobrih služb. Lahko je le okras na državnih proslavah in kanal, skozi katerega se proračunski denar preusmerja k tujim organizacijam. A v tem primeru je treba vzeti Toninov turizem o vojski resno: »Če jo želimo imeti, jo moramo tudi primerno opremiti.« Morda je čas, da spet odpremo debato, ali jo še želimo imeti.