»V revščino je čez noč pahnjenih več tisoč ljudi«

Tjaša Pureber je samozaposlena v kulturi, producentka uprizoritvenih umetnosti. Sodeluje s številnimi, predvsem nevladnimi producenti v kulturi. Več let je delovala v okviru Društva Asociacija, društva nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti, ter se ukvarjala z zagovorništvom in bila nekaj časa strokovna vodja mreže. Po izobrazbi je politologinja, po prepričanju aktivistka. Predvsem pa dobra poznavalka domače kulturne politike. Pogovor je tekel zlasti o tistih, ki so jih posledice pandemije in virusne vlade že dohitele.

Prosilci za status samozaposlenih v kulturi poročajo, da z zamudo prejemajo odločbe o potrditvi statusa in odločbe o pravici do plačila prispevkov za socialno varnost. Listine naj bi že stiskane čakale na ministrovi mizi. Gre morda za novost? 

Takšne zamude ne pomnim. Tokrat gre večinoma za prosilce, ki so za status zaprosili prvič, torej za mlade ustvarjalce, kar je še večji problem. Komisije so prosilcem status že odobrile, oni pa zaradi zaostanka z odpošiljanjem odločb še vedno ne morejo legalno delati. To je najvidnejši problem, ni pa edina stvar, ki je na ministrstvu obstala. Obstal je tudi enoletni projektni razpis, katerega rezultati še niso znani in zaradi katerega se je ustavilo veliko produkcij.

Kaj to pomeni za ustvarjalce? 

Ne vedo, ali bodo dobili sredstva, projekte pa morajo izpeljati do konca leta. Zato obstaja hipoteza, ki jo bomo morali še dokazati: da ministrstvo za kulturo v pričakovanju potrditve rebalansa ne izdaja odločb, da bi zmanjšalo stroške ali da ne bi slučajno moralo najti kakšnih novih sredstev ali rezati kakšnih drugih programov. Raje varčuje pri najšibkejših – samozaposlenih v kulturi, ki jim je enoletni projektni razpis primarno tudi namenjen. To je le zadnja točka na dolgi poti neprimerne skrbi za najšibkeje in najbolj izpostavljene prekarne delavce v kulturi, ki ima dolgo zgodovino.

Želi ministrstvo samozaposlene prisiliti v delovanje na drugih področjih? 

Problem je večplasten. V Sloveniji imamo velik medgeneracijski prepad, še posebej v kulturi. Mlade umetnice in umetniki se predvsem v najranljivejši fazi po šolanju težko prebijajo. Z zaostajanjem odločb se podaljšuje obdobje njihove prekariziranosti, s čimer se slabšata njihov ekonomski in družbeni status, saj težje dobijo delo kot uveljavljeni umetniki.

Skočimo za trenutek na Madžarsko ali Poljsko. Tudi ti državi sta najprej napadli izrazito kritične in subverzivne kulturniške institucije, organizacije, posameznike in nevladne organizacije.

Kako to rešujejo? 

Kot med študijem so se prisiljeni preživljati s prekarnimi oblikami dela, z delom na črno, avtorskimi ali podjemnimi pogodbami. Opravljajo dela, ki niso povezana s kulturo, na primer v gostinstvu ali tovarnah, kar poglablja krizo kulture v celoti. Posledice bodo vidne šele čez leta. Zato sedaj izgubljamo mlade, perspektivne umetnike, ki se raje odselijo v tujino ali prekvalificirajo v nekaj povsem drugega, kar jih večina že tako ali tako počne. Že zdaj ima veliko umetnikov deljen status, s stalno zaposlitvijo na drugem področju, kar deprofesionalizira njihovo delo in dolgoročno ne vodi v raznolik poligon, znotraj katerega bi lahko dobivali vrhunsko umetnost.

Bi lahko samozaposleni pridobili kak drug status, recimo s. p.? 

Že status samozaposlenega v kulturi je izjemno prekaren, kaj šele status navadnega samostojnega podjetnika. Prekarnost ima sicer svojevrstno zgodovino, kjer ta najprej ni bila nekaj nujno slabega. Izhaja iz 60. in 70. let prejšnjega stoletja v Italiji, ko je šlo za boj proti fordističnemu delovniku, tovarniškemu načinu dela in izkoriščanja. Pri nas status izhaja iz časov Jugoslavije, po razglasitvi samostojnosti pa je, podobno kot prekarnost, dobil negativno konotacijo in večinoma postal sinonim za revščino. Država je kot svoj vložek v umetnost statusu sicer dodala plačilo socialnih prispevkov, pod pogojem, da ustvarjalci vsakih pet let komisijam dokažejo svoje vrhunske dosežke. Gre za tristo do štiristo evrov na mesec, ki jih v drugih oblikah zaposlitve plačujejo delodajalci. To je edina razlika, ki jo ima status samozaposlenega v kulturi glede na s. p.

Zakaj teh prispevkov kulturniki ne plačujejo sami?

Četrtina samozaposlenih v kulturi živi pod pragom revščine in ne dosega minimalne plače. Marsikdo dobi le eno ali dve naročili na leto, čeprav je vrhunski umetnik. Pri nas je namreč malo vrhunskih razstavnih prostorov, gledališč in podobnega, zato se tudi ob nenehni rotaciji zgodi, da lahko tam deluješ le enkrat na leto, čeprav si vrhunski kipar, slikar, režiser ... Posledično številni vrhunski umetniki ne zaslužijo dovolj, da bi si lahko plačevali prispevke kot samostojni podjetniki. Pri tem sploh nismo prišli do še uveljavljajočih se umetnikov. Ne smemo tudi pozabiti, da samozaposleni nimajo plačanih kratkotrajnih bolnišk, dopustov itn. Država se mora odločiti, ali bo podpirala vrhunsko umetnost in omogočila, da se umetniki ukvarjajo z umetnostjo in ne s tem, kako bodo plačevali račune, ali pa se bo vrhunski umetnosti odpovedala. Produkcijske razmere nujno vplivajo na to, kakšna umetnost se ustvarja. Če ni poskrbljeno za temeljno infrastrukturo in osnovno socialno varnost, ne moremo pričakovati, da bo umetnik ob koncu dneva, ko se mora ukvarjati predvsem z vsakdanjim preživetjem, na oder, v galerijo ali kamorkoli že postavil vrhunsko delo. Spremeniti moramo predpostavko, da vrhunska umetnost izvira zgolj iz popolne bede, ker gre za romantično predpostavko, ki nima nobenega stika z realnostjo. Kulturni delavci in delavke so točno to – delavci – kar pomeni, da si zaslužijo delavske pravice.

Na primer pravico do normiranega davka na dohodek. Ker se datum pridobitve odločbe razlikuje od datuma ministrovega podpisa, so imeli nekateri že probleme z dokazovanjem, da niso zamudili osemdnevnega roka za prijavo prošnje na Furs. Si hoče država s tem dodatno napolniti blagajno? 

Če mora država s tristo evri prispevkov nahraniti blagajno, smo še v veliko večji krizi, kot se zdi. Zelo neodgovorno je, da se to dogaja v razmerah, ko so kultura in kulturne industrije na robu, ko ni koncertov, ko razstave prihajajo z zamudo, ko dvorane ne morejo sprejeti dovolj ljudi, da bi bile rentabilne, ko toliko umetnikov nima priložnosti za delo.

Spremeniti moramo predpostavko, da vrhunska umetnost izvira zgolj iz popolne bede, ker gre za romantično predpostavko, ki nima nobenega stika z realnostjo.

Obstajajo alternative? 

Koronakriza je še okrepila probleme, ki jih imamo kot družba tudi sicer, še posebej na področju kulture. Od popolne prekarizacije dela do tega, da sploh ni jasno, kaj želijo narediti s statusom samozaposlenih v kulturi. Ta ima ogromno pomanjkljivosti, saj številnim umetnikom ne omogoča, da bi delali v človeka dostojnih delovnih razmerah. O alternativah je pomembno razmišljati, a jih bomo težko dosegli le s spremembo statusa samozaposlenih v kulturi, saj je ta le simptom družbenega sistema, kjer znotraj kapitalizma poteka izkoriščanje, ki v bedo in negotovost potiska vse številnejše skupine ljudi. Če se hočemo upreti tem uničujočim procesom, se moramo samoorganizirati, povezati med različnimi področji in ne ostati tiho. Kultura v tej družbi trenutno nima najboljšega slovesa. Veliko se govori, da se da brez kulture enostavno živeti, da gre za lenobe in zajedavce. Ravno koronakriza pa je pokazala, da je umetnost nepogrešljiva, tudi v težkih trenutkih. Kdo med karanteno ni gledal filmov, bral knjig, poslušal glasbe? Vse to delajo ljudje, ki jim status odobrava ministrstvo za kulturo. Svet brez kulture bi bil prazen in tudi kulturni delavci so tvorni element te družbe, zato si zaslužijo pravice.

Na eni strani imamo po mnenju nekaterih umetnike kot zajedavce sistema. Vrhunske umetnike, ki ne smejo zaslužiti več kot 20.000 evrov na leto, če želijo, da jim prispevke plača »delodajalec«. Po drugi se z razrastom interneta srečujemo z veliko brezplačnega dostopa do umetnosti, ki se jemlje za samoumevnega. Kako naj prečimo ta prepad? Mora umetnik za zaslužek v Sloveniji res najprej umreti? 

Če se ima družba za socialno, kjer je solidarnost vrednota, nekaterih področij ne sme prepuščati trgu, ker imajo zanjo prevelik pomen. Recimo šolstvo, zdravstvo in tudi kulturo, ki jih mora podpirati tako, da ne propadajo in životarijo, temveč se razvijajo in so na voljo širokemu spektru prebivalcev. Zoprno mi je, da moraš, če delaš v kulturi, vsakič znova dokazovati, da si družbeno koristen, da moraš potrjevati svojo pravico do obstoja. Lahko si drznemo več. Pomemben del družbe smo, ker jo soustvarjamo. In čeprav morajo javna sredstva kulturo še naprej podpirati, ker je ta v javnem interesu, je obstoj umetnosti ne nazadnje tudi vprašanje vsakega posameznika. Ali bom šel na dogodek in plačal vstopnino? Umetnost ne more obstajati brez občinstva.

Kaj pa, če je umetnost za nekatere predraga, ker so sami v finančni stiski? 

Dejstvo je, da je tudi pri nas umetnost žal bolj dostopna tistim, ki živijo v urbanih središčih in so bolj izobraženi ter gmotno situirani. Sama zagovarjam široko dostopnost umetnosti, sploh cenovno. Tisti, ki pa si to lahko privoščijo, naj podpirajo kulturo tudi s plačilom vstopnic. Naj premislijo, ali bodo film pretočili z interneta ali šli na ogled v kino. Ne gre za to, da morajo umetniki bajno obogateti, gre za razmere, v katerih naj bi dostojno živeli. Vsi ljudje si zaslužimo dostojno življenje, kar ne izhaja iz dela, ampak iz tega, da obstajamo, da smo ljudje in živimo v družbi, ki naj bi bila vsaj praviloma solidarna.

Bi bila ena od rešitev progresivna davčna stopnja?

Takšni predlogi so na mizi že nekaj časa. Vsaj vsakič, ko govorimo o spremembi ZUJIK in preostale zakonodaje. V Asociaciji to imenujejo karierna dinamika, saj obstajajo razlike med potrebami po spodbudah in zaščitah med umetniki na začetku, vrhuncu in ob koncu kariere. To je še posebej očitno v poklicih, ki uporabljajo gib, glas, telo, saj ljudje v njih ne morejo na enak način delovati do šestdesetega leta starosti ali še dlje. Plesalci imajo denimo izjemno kratke kariere. Zato bi morali biti fleksibilnejši v administrativni ureditvi obdavčitev in podobnega, kar znotraj posamezne kariere obstaja.

Kje bi tu moralo nastopiti ministrstvo? Po protestih sodeč so ministrstvo in kulturni delavci na nasprotnih bregovih.

Vsakokratno ministrstvo že desetletja zgolj krpa luknje in poskuša gasiti požare, ki nastanejo znotraj kulturne politike, vizija o tem, kaj naj bi ministrstvo podpiralo, pa ne obstaja. Kaj narediti s socialnimi izzivi, propadajočo infrastrukturo, s kulturno-umetnostno vzgojo, kako razvijati občinstvo, in seveda, pod kakšnimi pogoji se lahko ustvarja vrhunska umetnost? Vse nastaja sproti, smernic pa ni. Spremembe se dogajajo z vizijo, ne avtokratsko, ampak v soglasju in dialogu s široko in raznoliko kulturniško sceno in ljudmi, ki umetnost spremljajo. Tega nismo videli že zelo dolgo. Razkorak med ministrstvom in umetniki se razlikuje od vlade do vlade. Kar je kulminiralo na teh protestih, izvira iz desetletij neurejenih razmer.

So kulturniški protesti potekali že kdaj prej? 

Opaznejši je bil recimo sežig kontrabasa med vstajami na Trgu republike leta 2012 kot protest proti nevzdržnim delovnim razmeram v kulturi. Kontinuiranega kulturniškega protesta s specifično agendo kritike ministrstva za kulturo pa v samostojni Sloveniji še ni bilo. Umetniki so začeli na ulici samoorganizirano opozarjati na najbolj nevralgične točke konflikta med odločevalci in vsemi, ki naj bi bili del okolja, ki ga upravlja to ministrstvo. Poleg prekarizacije in neurejenih delovnih razmer opozarjajo tudi na problematične vodstvene odločitve, odtujeno birokratizacijo neživljenjskih in pogosto nestrokovnih postopkov ter generalno pomanjkanje dialoga oziroma pokroviteljski in antagonistični odnos do umetnikov, ki ga ima tokratna garnitura na ministrstvu.

Se vam zdi, da bi ministrstvo raje vodilo dialog? Asociacija je letos poleti opozorila, da še vedno ni imenovalo delovne skupine za trajni dialog s samozaposlenimi v kulturi, ki je od leta 2008 povezovalno telo. 

Dialoške skupine so bile pred več kot desetimi leti pribojevane ravno zato, da bi omogočale kontinuirano strokovno delo neodvisno od vsakokratne politične garniture. Vsak minister si seveda te skupine razlaga po svoje. Tokrat se je prvič zgodilo, da jih sploh niso imenovali, kar kaže na to, kako si predstavljajo dialog.

Vsi ljudje si zaslužimo dostojno življenje, kar ne izhaja iz dela, ampak iz tega, da obstajamo, da smo ljudje in živimo v družbi, ki naj bi bila vsaj praviloma solidarna.

Kako? 

Kot enosmerne odločitve, ki ne izhajajo iz pogovora, ampak iz prepričanja, da dialoškosti ne potrebujejo. Pred leti sem bila članica skupine za prenovo statusa samozaposlenih v kulturi. Ministrstvo nam je dalo en mesec časa za spremembo celotne uredbe. Kljub neživljenjsko kratkemu roku smo pripravili več kot sto strani konkretnih predlogov, kar je romalo naravnost v predal. Skupine torej niso idealne, so pa omogočale mehanizme, ki so bili vsaj približno transparentni. Zdaj nam kažejo popolno odsotnost želje po dialogu. Ministrstvo ne želi, da se kulturniki emancipiramo v subjekte, ki imajo želje, potrebe, strasti, glas in mnenje, ampak nas želi imeti za objekt svoje politike, kar je problematično. Gre za avtoritaren sistem vladanja. Seveda se zavedajo, da bi kot emancipirani subjekti lahko prispevali k širšim družbenim spremembam in se povezali z drugimi deli družbe v uporu, zato nas raje ohranjajo ohromljene v boju za vsakodnevno preživetje. Ne pozabimo, da so bili v zadnjih letih kulturniki del vseh družbenih mobilizacij, naj gre za boj za delavske pravice, antifašizem, nasprotovanje prekarnemu delu in militarizaciji, vprašanje solidarnosti z migranti ter nasprotovanje rasizmu in nacionalizmu.

Je zato lažje neproporcionalno finančno podpirati mrtvo kulturno dediščino, kot pa sodobno umetnost in umetnike? Kaj bo potem jutrišnja kulturna dediščina?

Kar je potisnjeno v zgodovino, ni nevarno in ne nastavlja ogledala sodobni družbi, ne govori o aktualnih družbenih težavah ter vladi ne gre na živce, ko pred parlamentom vzklika o avtoritarnih potezah, militarizaciji, o tem, da ljudje umirajo zaradi žice na južni meji. Ne problematizira popolne revščine delavcev in delavk ter drugih stvari, ki bi jih rada družba in vsakokratna – posebej pa tokratna – vlada pometla pod preprogo. Zato je enostavneje skrbeti za stavbo kot za umetnike, ki se ne pustijo utišati in so politični subjekt. Jasno je, zakaj do tega prihaja, vendar je popolnoma nesprejemljivo. Umetnost je pomembno orodje družbene kritike in kot tako bi jo morala znati sprejeti vsaka zrela oblast. Če tega ne zna, je to jasen kazalec, da je avtoritarna.

Na kakšen način? 

Skočimo za trenutek na Madžarsko, Poljsko ali v katero drugo državo, ki so v zadnjih letih doživele globalni premik na desno oziroma skrajno desno. Ni naključje, da je ena od pomembnih točk spora ravno kultura. Vse omenjene države so najprej napadle izrazito kritične in subverzivne kulturniške institucije, organizacije, posameznike in nevladne organizacije. Ko so onemogočile delovanje znotraj teh institucij z menjavami vodstev in ukinjanjem financiranja, so začele vlagati veliko denarja v kulturo. A ne katerokoli, temveč takšno, ki pomaga graditi nacionalistično politično naracijo njenih avtokratskih voditeljev. Že v času nacizma in fašizma ter nekaterih današnjih skrajno desnih vlad je bila kultura zlorabljena za poskus konsolidacije družbe v neko nekritično, izključevalno, zatiralsko nacionalno zgodbo. Zato je kultura pomembno polje boja, ki lahko poskrbi za to, da tudi pri nas družba ne bo (hitro) zdrsnila v skrajno desnico. Pomembno je ohranjati mesta oziroma institucije, kjer je kritična misel še mogoča. Še posebej v trenutku, ko svobodo medijev čedalje bolj napadata kapital in država, pri čemer ne govorim le o RTV, ampak na splošno. Ko avtoritarna politična opcija s pritiski kapitala in trga oži polje svobode govora in kritičnega mišljenja, je lahko umetnost tisti zadnji otok, kjer je ta kritika vseeno mogoča. Zato se mi zdi, da jo velja braniti oziroma zatreti te poskuse napadov. Tudi pred administrativnimi načini, kako utišati to kritično misel, ki se znotraj umetnosti lahko širi na druga področja družbe.

Kaj rebalans proračuna pomeni za že tako osiromašeno kulturno področje?

Dejstvo, da se država zadolžuje na skoraj vseh področjih, jemlje pa kulturi, pa četudi sredstva deloma zgolj prenaša na drugo leto, jasno nakazuje, da se požvižga na smernice Evropske unije, ki kulturo prepoznava kot eno najbolj prizadetih panog v času koronakrize in članicam svetuje dodatno finančno podporo. Samozaposleni v kulturi so bili resda deležni nadomestila v času pandemije. A tu ni šlo za poseben ukrep pristojnega ministrstva, temveč za splošno pomoč za vse samozaposlene. Drugih ciljanih ukrepov za spodbujanje preživetja kulture nismo videli. Takšen nerazvojen rebalans daje vtis, kot da ne živimo v enaki realnosti. Ustvarjalci so del sveta, kjer se koncerti ne dogajajo, kjer so gledališke dvorane več kot pol prazne zaradi preprečevanja prenosa virusa, kjer je prodaja knjig upadla, kjer so obstali mednarodni projekti. Odločevalci pa očitno živijo v svetu, kjer si kultura lahko privošči dodatna znižanja sredstev. Tu je nekdo izgubil stik z realnostjo, in to gotovo niso najbolj prekarizirani deli ustvarjalcev, ki nimajo denarja za položnice.

Ko avtoritarna politična opcija s pritiski kapitala in trga oži polje svobode govora in kritičnega mišljenja, je lahko umetnost tisti zadnji otok, kjer je ta kritika vseeno mogoča.

V preteklih letih smo poslušali obljube glede povišanja proračuna za kulturo na dva odstotka oziroma na predkrizno raven. Bodo potrebni novi varčevalni ukrepi? 

Rebalans proračuna morda ne pomeni tako velikega reza, kot smo ga bili deležni v času krize, a se moramo zavedati, da se od takrat tudi nikoli ni zares dvignil na predkrizno raven. To pomeni, da kultura v tokratni rebalans vstopa z realno večletno potrebo po zvišanju sredstev. Manevrskega prostora za ohranjanje enakega ali, še huje, znižanega proračuna enostavno ni. Ni denarja za investicije, ni primernih prostorov, ni dovolj sredstev za programe, kaj šele nove prebojne projekte. In to še ne vključuje posledic pandemije. Ker predlog odščipne nekaj tu in nekaj tam, se bo znižanje proporcionalno preneslo na proračunske porabnike. To pomeni, da se bo verjetno spet varčevalo pri zunanjih in najbolj prekariziranih sodelavcih, pri programskih stroških, zamakala bo kaka streha več, predvsem pa bodo ustvarjalci gnani v nadaljnje zniževanje standardov produkcije, ki že zdaj le redkokje zagotavljajo primerne delovne in ustvarjalne razmere.

Kaj osem milijonov pomeni za kulturno sfero? 

Poglejmo na primer enoletni projektni razpis, osnovni produkcijski mehanizem, od katerega živi večina samozaposlenih v kulturi. Čeprav smo že v septembru, rezultati še vedno niso znani, dela se ne producirajo, ljudje so brez plačil. Lani je bilo za ta razpis namenjenih dobrega pol milijona evrov, za celoten bazen samozaposlenih v kulturi, majhnih nevladnih organizacij in podpornih programov javnih zavodov. Tako lahko hitro vidimo, da v kulturi dihamo na škrge, da ne govorimo o rezervah, ki obstajajo, ali bajnih plačilih. Gre za stanje, kjer se usodno lahko pozna že znižanje deset tisoč evrov, kaj šele osem milijonov. Celoten znesek za podporo nevladnim organizacijam v lanskem letu prek programskih in projektnih razpisov je znašal okoli pet milijonov evrov. Če bi tokratni rez v celoti nosili nevladna scena in samozaposleni, bi to pomenilo popoln izbris in zaprtje več sto nevladnih organizacij, posledično bi brez dela in plačila ostalo več tisoč samozaposlenih v kulturi. Ko k temu prištejete vse, ki so od dela umetnikov odvisni, denimo njihove družine, vidimo, da lahko z enkratnim rezom nekaj milijonov v revščino čez noč pahnemo več tisoč ljudi. Rebalans tega sicer ne predvideva, saj sredstva jemlje različnim akterjem, je pa to dober kazalec, o kakšni krhki finančni strukturi v kulturi dejansko govorimo.

Se bo ta rez sploh poznal na celotnem proračunu? 

Če na znižanje pogledamo s tega vidika, je to minorno, država z njim ne bo privarčevala praktično nič. Če pa pomislimo, da je celotni proračun za kulturo v letu 2020 znašal 197 milijonov evrov, je to ogromno. Zato si tega ne moremo razlagati drugače, kot da želi država ustvarjalce in kulturne institucije počasi izčrpavati in prignati do točke, ko se bodo sami zaradi potrebe po golem preživetju ustvarjanju odpovedali, ker to enostavno ne bo več vzdržno, vmes pa bodo zaradi razpisnih pogojev vztrajali v hiperprodukciji in nadaljevali podplačano ter prekarizirano delo.