Intervju: Tjaša Pureber

Ena od Mladininih novinark, ime ni bistveno, je s svojim načinom pisanja in postavljanjem vprašanj ustregla oblastnikom, ki si v naši državi, ne glede na strankarsko pripadnost, želijo odriniti na obrobje »mrtvo« kulturo, ki jo enačijo s kulturno dediščino. Če površno pisanje ob tem med seboj spre ustvarjalce, poustvarjalce, kulturnike v javnih zavodih, prekarne delavce in še koga, toliko bolje.

Pisci vprašanj (cit. Je zato lažje neproporcionalno finančno podpirati mrtvo kulturno dediščino, …) ne poznajo niti osnovne definicije dediščine, niti uveljavljanja nesnovne dediščine in njenih vrednot. Iz romantizma 19. stoletja popreproščijo, da gre za neke propadajoče ruševine, ki so zaviralo napredka. Generacije (ali njihovi predstavniki), ki se imajo za »ustvarjalce«, niso brale niti Victorja Hugoja. Kot ekstrakt samovšečkov so v romanu Notre Dame (nespretno prevedeno v Notredamski zvonar) zaznali zgolj prelepo Rominjo Esmeraldo in grbavega Quasimoda. Ne opazijo, da je pisatelj postavil spomenik katedrali. Ne zaznajo, da se svet zgrozi, ko ta simbol mesta in Evrope gori. Ne vedo, da zaprt objekt ne pomeni samo manj verskih obredov. Turistična industrija ima zaradi zaprtja te gotske dediščine vsaj 14 milijonov obiskovalcev manj na leto v cerkvi in posledično v bistrojih okoli nje, v prodajalnah spominkov, v hotelih in še kje.

Kulturna dediščina v Sloveniji je tiho, saj materialna ne uporablja daru govora, konservatorji pa s(m)o pri promociji skrajno nespretni. Prezrto je evropsko leto dediščine leta 2018 in iz njega povzete evropske deklaracije, pa Dnevi evropske kulturne dediščine, kjer smo s svojimi dejavnostmi »evropski prvaki«.

Gospodarski sektorji ne znajo promovirati UNESCO spomenikov, spomenikov z znakom evropske dediščine, celo simbolov, kakršna sta Blejski otok ali Aljažev stolp. Pozabljamo na nesnovno dediščino Loškega pasijona, obhodov kurentov ali klekljanih čipk. Površna pisanja spregledajo, da je kulturna dediščina kulinarika od Valentina Vodnika do promocije potice in terana. Niti slovenskih novinarjev ne bi bilo, če ne bi nadgrajevali dediščine izražanja v slovenščini in vseh njenih dialektih.

Površnost spregledanih zgledov se zato stopnjuje. Kljub slavljenju Ilirskih provinc in frankofonske svobodomiselnosti se skuša večina vračati v bolj materinsko krilo Marije Terezije. V slovenskem parlamentu pozicija ter opozicija ne znata prebrati dokumenta Plan de relance (načrt okrevanja). Objavljen je bil 3. septembra 2020. Francija ve, kaj je kulturna in evropska identiteta. Njen načrt v kriznem obdobju je, da bo v kulturo, v vse njene segmente, DODATNO vložila 2.000.000.000 €. Tistih 614 milijonov €, ki so jih površno omenili v slovenskem parlamentu, je samo načrtovani vložek v prenovo kulturnih spomenikov (cerkva, gradov v državni lasti, arhivov, arheoloških lokacij). Dodatno načrtujejo 334 M € za podporo muzejev. V načrtu so prav tako podpore za ustvarjalce, za časnike (140 M €), za knjige (53 M €). Francija ima 67 milijonov prebivalcev, Slovenija 2. Koliko bi morali slediti temu hitremu vlaku zahodne Evrope, naj vsak izračuna sam. Slovenske medijske hiše bi lahko na ta kulturni Tour de France preusmerile nekaj novinarskih ekip, ki bi redno poročale o kulturnih projektih v državi, kjer ustvarjajo Vinko Globokar, Evgen Bavčar in Brina Svit, kjer so se plemenitili Jurij Šubic, Ivana Kobilca, Veno Pilon in Zoran Mušič, kjer berejo knjige Borisa Pahorja in Cette nuit je l’ai vue Draga Jančarja.