»Živeti Jugoslavijo«

Arhitekt Mirza Vranjaković ima v pisarni v Charlottenburgu, četrti za petičneže v Berlinu, dve fotografiji.

Na prvi piše »A bas le caviar, vive le kebab« [Dol s kaviarjem, živel kebab] – gre za grafit s pariške zgradbe, nastal med protivladnimi protesti »rumenih jopičev«, ki so leta 2018 zajeli Francijo Emmanuela Macrona.

Druga je fotografija Josipa Broza Tita, revolucionarja in predsednika socialistične Jugoslavije od leta 1945 vse do njegove smrti leta 1980. Na njej je v uniformi in s cigareto v roki.

»Šef je nekoč vstopil v pisarno in osupnil, ko je videl Titovo sliko,« pravi Vranjaković. Vprašal je: »Fotografijo diktatorja imaš?« Odgovoril sem: »Er bleibt.« Ostal bo.

Enaintridesetletni Vranjaković se osebno ne spomni vodje partizanskega odporniškega gibanja, ki je po drugi svetovni vojni iz ruševin ustvaril večetnično socialistično državo, pri tem pa se po odru hladne vojne sprehajal v vlogi soustanovitelja gibanja neuvrščenih.

Tudi Jugoslavija ni obstajala več kot le nekaj let, potem ko se je leta 1988 tam rodil Vranjaković. Nacionalizem, gospodarska kriza in spreminjajoči se geopolitični tokovi so vsak zase odigrali vlogo pri njenem razpadu, med katerim je desetletje pozneje umrlo približno 125 tisoč ljudi, še več sto tisoč pa se jih je razselilo po svetu.

Zakaj torej Titova fotografija?

»Želel sem pokazati svojo ideološko pripadnost,« pojasni Vranjaković, katerega očala z okroglim okvirjem, brada in dolgi rjavi lasje bolj spominjajo na Woodstock kot na Novi Pazar, mesto v jugozahodnem delu nekdanje jugoslovanske republike Srbije, kjer je odraščal.

»Zame je ta slika pomembna, ker sem se rodil v Jugoslaviji, v ureditvi, ki je bila nasprotje kapitalizmu. Takšna ureditev ne obstaja nikjer več na svetu,« pravi.

Za Nemca, ki je Vranjakovićev šef, je Tito diktator, za Vranjakovića je simbol »zlate dobe«, za nekatere »Jugoslovane«, živeče na Zahodu, med katere sodi, pa je tudi simbol zamišljene prihodnosti.

Klišejski koncept jugoslovanske nostalgije je za nekatere priseljence z Balkana precej več kot zgolj grenko-sladko hrepenenje po jugoslovanskih sladkarijah iz tovarne Kraš ali prijeten spomin na enodnevne izlete čez mejo do italijanskega pristaniškega mesta Trst – na »Zahodu« –, da bi si kupili kavbojke, prerasel je v vrednotni sistem za sedanji trenutek in tudi za prihodnost.

»Jugonostalgija postaja nekakšen ’svobodni prostor’ za ambivalentne občutke in (ne)uspešne poskuse razumevanja vsega, kar se nam je zgodilo: na osebni, družbeni in politični ravni.«

Jugonostalgija, kot je za BIRN povedala Milica Popović, raziskovalka s sedežem v Parizu, »postaja pomembno politično stališče in zahteva, ki se nanaša na sedanjost«.

Jugonostalgija kot »varni prostor«

Na to, kaj je bila Titova Jugoslavija, ne gledajo vsi tako kot Vranjaković.

Ko so centrifugalne sile nacionalizma v osemdesetih letih prejšnjega stoletja začele dobivati zagon, je marsikdo v Jugoslaviji v Titu videl le še »diktatorja«, v njegovi zvezni državi pa prisilni jopič za narode, ki so, kot trdijo nekateri njihovi pripadniki, resnično želeli živeti ločeno. Vladal je z odloki, ni trpel političnega nestrinjanja.

Za večino tistih, ki z naklonjenostjo gledajo na nekdanjo skupno državo, pa je bil Tito vizionar, vodja, ki je zagovarjal »bratstvo in enotnost« kot rešitev, s katero je mogoče odpraviti razlike v veri, etnični pripadnosti ali jeziku, ki je bil zaslužen za zagotavljanje pravic žensk, arhitekturne inovacije, pa tudi za hibridno socialistično ureditev, v kateri so imeli državljani zagotovljene precej svobode; ta jim ni bila kratena tako kot tistim za železno zaveso. Jugoslovanski potni list je odpiral vrata na Vzhod in na Zahod, Tito pa je bil državnik posebne vrste.

»V tistem obdobju sta moj rojstni kraj in celotna pokrajina v Srbiji, kjer je ta kraj, doživela občuten razvoj,« pravi Vranjaković. Toda v devetdesetih letih je v novonastalih neodvisnih državah, naslednicah nekdanje Jugoslavije, ta svetovni nazor večinoma utonil v pozabo.

Množični poboji in etnično čiščenje so zastrupili odnose med Srbi, Hrvati, Bošnjaki in Albanci, in kot kažejo številne znanstvene raziskave, se je nova interpretacija Jugoslavije ukoreninila tudi v diaspori, ki se je izoblikovala z izseljevanjem sto tisoč jugoslovanskih gastarbajterjev že od šestdesetih let prejšnjega stoletja, z begunci, ki so pobegnili pred vojnami po razpadu Jugoslavije, pa se je še okrepila.

Sovražnost se je razširila po mestih na Zahodu, kjer so se v prejšnjih desetletjih v gosto poseljenih manjših enklavah oblikovale mini »Jugoslavije«; te skupnosti so razpadle dobesedno čez noč, saj so se »Jugoslovani« razdelili na Srbe, Hrvate, Bošnjake …

Vendar še danes obstajajo nekateri, ki ohranjajo jugoslovansko identiteto kot znak zavračanja sil, ki so raztrgale Jugoslavijo, pa tudi zavrnitve politike sovraštva in nestrpnosti.

»Štejem se za Jugoslovana, ker sem se tam rodil in ker so me starši vzgajali v tem duhu,« pravi 40-letni Kemal Smajić, IT-strokovnjak, ki je leta 1992, takrat 12-letni deček, prišel v avstrijsko prestolnico Dunaj, ker so bosanski Srbi na začetku vojne obkolili njegov rodni Zvornik in iz njega pregnali Bošnjake muslimanske vere. Ne glede na poboje in preživeto travmo Smajić pravi: »Nikoli nisem sovražil Srbov, sovražil sem samo ljudi, ki so klali druge.«

Zdaj prijateljuje z več deset ljudmi iz različnih delov nekdanje Jugoslavije.

»Skupaj gremo na počitnice, smučamo ... Nazadnje je bilo deset parov z otroki. Med nami so zdravniki, farmacevti, električarji, uradniki itd. Skupaj smo ljudje iz Pirota [Srbija], Dalmacije [Hrvaška], Slavonije [Hrvaška], osrednje Bosne, Beograda. Ko se srečamo, se imamo super.«

Namesto boleče, izkrivljene predstave države, v kateri je doživel najbolj moreče trenutke v življenju, je zanj zdaj »Jugoslavija« metafora sedanjosti.

Popovićeva, ki na Univerzi v Ljubljani in na Inštitutu za politične študije v Parizu (Sciences Po) raziskuje koncept jugonostalgije, pravi, da nekateri izmed tistih, ki se spominjajo Jugoslavije, »ustvarjajo edinstveno nasprotno naracijo«, nekaj podobnega tistemu, kar je nemški egiptolog Jan Asman poimenoval »nasprotna identiteta« kot nasprotje novi in prevladujoči naraciji.

»V odgovor na hegemonski revizionizem spomin na Jugoslavijo postaja subverziven,« pravi Popovićeva v pisnih odgovorih mreži BIRN.

»Hkrati na individualni ravni jugonostalgija postaja nekakšen ’svobodni prostor’ za kognitivno disonanco, ambivalentne občutke in (ne) uspešne poskuse razumevanja vsega, kar se nam je zgodilo: na osebni, družbeni in politični ravni.«

Etnična pripadnost je v vsakdanjem življenju »v glavnem nepomembna«

Na Smajićevem Dunaju je dr. Ana Mijić z oddelka za sociologijo na mestni javni univerzi poročala o vzpostavitvi »močnih vezi med priseljenci iz nekdanje Jugoslavije«.

Mijićeva je v prispevku, objavljenem leta 2019, zapisala, da »anketiranci pogosto trdijo, da etnična pripadnost – biti Bošnjak, Hrvat ali Srb – v njihovem vsakdanjem življenju ne igra kake pomembne vloge«.

»Trdijo, da obstajajo močne vezi med ljudmi iz nekdanje Jugoslavije na splošno (’z našimi’), ki se razlikujejo od vezi z ’navadnimi Avstrijci’, kot je opisalo nekaj anketirancev, in da etnična pripadnost ’naših ljudi’ ne igra nobene vloge.« Vendar so ponekod primarne družbene skupine precej etnično homogene, piše Mijićeva.

Jana Dolecki se je zaradi doktorskega študija leta 2013 iz Zagreba, hrvaške prestolnice, preselila na Dunaj. Pred tem si ni mogla niti predstavljati, da bo postala dirigentka tamkajšnjega pevskega zbora, imenovanega 29. november, po dnevu, ki se je v Jugoslaviji praznoval kot dan uradne ustanovitve socialistične federacije leta 1943.

Zbor, ki ga je leta 2010 ustanovila skupina umetnikov iz Srbije, Bosne in Avstrije, v pesmih in nastopih »živi Jugoslavijo«, pravi 40-letna Jana Dolecki.

»Začeli so vdihovati življenje tej zapuščini, saj jim je dala politično identiteto ali bistvo, ki so ga do takrat pogrešali,« je povedala. »Spoznali so, da lahko ta zapuščina tudi v današnjih časih postane pomemben dejavnik.«

Pravi, da člani zbora – ti na majicah nosijo jugoslovansko rdečo peterokrako zvezdo – prisegajo na vrednote antifašizma, solidarnosti in internacionalizma, ki so imeli osrednji pomen v socialistični Jugoslaviji, katere vrata niso bila odprta samo za »Jugoslovane«.

»Dvajset nas je iz držav nekdanje Jugoslavije, skupaj z nekaj Avstrijci, Švedi, Nemci in Francozi. Naši člani predvajajo filme, ki jih je navdihnil partizanski boj; udeležujemo se konferenc in razpravljamo o tem, kako ohranjati jugoslovansko dediščino s pesmijo in aktivizmom,« pravi Dolecka.

»’Živimo’ svojo idealno predstavo o Jugoslaviji.«

Na takšnih kulturnih prireditvah, pravi, »vam je dana priložnost, da ’živite Jugoslavijo’ objektivno, ne da bi subjektivno opredeljevali svojo identiteto«.

Zbujanje zanimanja med mladimi in potisnjenimi na rob

Da pripadniki mlajših rodov pogosto občutijo močnejšo privlačnost »jugoslovanske« identitete kot starejši, ni nič novega.

Kot je dejala Popovićeva, so z raziskavo, leta 1987 opravljeno v Zagrebu in Beogradu, katere izsledke je leta 1988 navedel znanstvenik Sergej Flere, ugotovili, da se v Jugoslaviji 16 odstotkov ljudi, mlajših od 30 let, po narodnosti šteje za »Jugoslovane«, skoraj 40 odstotkov pa jih je dejalo, da bi bila jugoslovanska identiteta zanje najbolj sprejemljiva.

Popovićeva navaja tudi izsledke poznejših kvalitativnih raziskav, kot je tista, ki jo je vodil Eric Gordy, višji predavatelj na smeri Politika Jugovzhodne Evrope na Univerzitetnem kolidžu v Londonu, in so z njo ugotovili, da je bila jugoslovanska identiteta najbolj sprejemljiva za »mlado, urbano in izobraženo prebivalstvo«.

Vranjaković, ki prihaja iz pretežno bošnjaško-muslimanskega mesta v pretežno pravoslavni Srbiji, omenja še en dejavnik.

Zaradi razpada Jugoslavije se je marsikdo počutil izključenega, marginaliziranega in diskriminiranega, pripadniki etničnih manjšin v nastajajočih nacionalističnih državah pa so bili dvakratno nesrečni – prikrajšani so bili za skupno državo, v kateri so odraščali, hkrati pa so jih v novih državah, ki so jo nadomestile, gledali postrani.

Nekateri so našli uteho v manjšinskem nacionalizmu. Drugi so se oklepali prvotne jugoslovanske identitete kot nekakšnega »internacionalizma« za »nezaželene«.

»Uradne državne politike in medijska propaganda so si v devetdesetih letih prejšnjega stoletja dan in noč prizadevale, da bi vzpostavile meje po etničnih ločnicah, ki bi vse označevale glede na njihovo ime in vero,« pravi Vranjaković, ki takšne oznake zavrača.

»V preteklih letih se ni veliko spremenilo in vsak, ki se počuti kot pripadnik manjšine in ne mara biti žrtev stereotipov, se je čutil varnega z jugoslovansko identiteto, ki še vedno temelji na antifašizmu, bratstvu in enotnosti.«

Je laže sprejeti to »novo-staro« identiteto v Berlinu ali na Dunaju kot v Beogradu ali Zagrebu?

»Svobodomiseln človek tukaj laže pristopi k drugim ljudem kot človek, ki živi v Srbiji, Bosni ali na Hrvaškem, kjer so nacionalistične struje očitno represivne,« pravi Smajić, strokovnjak za IT z Dunaja.

»V teh državah morajo biti ljudje previdni pri govorjenju, da bi obdržali delovno mesto ali otroke v šoli obvarovali pred nevšečnostmi. Zdi se, da je laže za tiste, ki živijo v tujini in so svobodnega duha.«

Vranjaković opisuje svojo identiteto kot »kompleksno«.

»Prihajam iz Novega Pazarja, iz Srbije – države, ki me ni povsem sprejela za državljana,« pravi. »Edina zastava, pod katero bi se počutil udobno in ’kot doma’, je zastava Jugoslavije.«