Smo ljudje

Da policija po nareku notranjega ministra Aleša Hojsa že četrti mesec zapored prosilcem za azil omejuje gibanje in jih zapira v center za tujce v Postojni, ni več skrivnost. Kot tudi ne, da nekatere izmed njih zapirajo kar v opuščen industrijski objekt, kjer so zaprti 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Prav tako ni skrivnost, da so tam zaprti tujci povsem obupani, da se vrstijo samopoškodbe, poskusi samomora in gladovne stavke.

Gladovna stavka enajstih prosilcev za azil traja že skoraj štirinajst dni. Stavkajoči so o tem pripravili tudi izjavo za javnost. »Center za tujce je zapor, v katerem smo ljudje, ki nismo zagrešili nobenega zločina, priprti proti svoji volji. Smo nedolžni in Republika Slovenija nima pravice, da nam odvzame svobodo gibanja. Način, kako v centru za tujce ravnajo z nami, je ponižujoč in nečloveški,« piše v izjavi.

Razmere med drugim opisujejo tudi takole: »Celo, ko nam prinesejo hrano, s seboj pripeljejo pse, da nas prestrašijo. Mnogi trpimo fizične in duševne bolečine, a deležni nismo nikakršne zdravstvene oskrbe. Ne glede na to, ali nas boli želodec ali imamo glavobol ali trpimo za kožno alergijo ali nas muči zobobol, nam dajo enake protibolečinske tablete. Nihče nas nikoli ne pregleda.« Opozarjajo tudi na odnos nekaterih policistov in na negotovost, v kateri jih drži slovenska država: »Med policisti je nekaj rasistov, ki nas žalijo in z nami ravnajo nespoštljivo. O tem, kaj se bo z nami zgodilo, ne dobimo nobenih informacij. Ne vemo, ali bomo premeščeni v azilni dom v Ljubljani ali pa bomo že naslednje jutro deportirani na Hrvaško. V Postojni smo zaprti več mesecev, ne da bi vedeli, kam nas bodo odpeljali jutri.«

Prosilci za azil poleg tega opozarjajo, da jim je omejen tudi dostop do pravne pomoči: »Mnogi tukaj so bili zaprti več tednov, ne da bi prejeli kakršnokoli uradno odločbo, prav tako je močno otežen kakršenkoli stik z zunanjim svetom. Ko nam je izdana odločba o priprtju, ima odvetnik le tri dni časa, da se nanjo pritoži. Po izteku tega roka se na odvzem svobode ni več mogoče pritožiti. V centru za tujce v Postojni vlada brezpravnost. O naši usodi se odloča povsem arbitrarno.«

»Smo električarji, vozniki taksijev, modni oblikovalci, delavci, prodajalci, maratonci – smo ljudje,« končujejo prosilci, ki gladovno stavkajo in zahtevajo spoštovanje temeljnih človekovih pravic na čelu s svobodo gibanja. A njihova prihodnost je povsem v rokah vlade, ta pa se je odločila za azilno politiko po zgledu Madžarske, ki ne spoštuje osnovnih mednarodnih zavez s področja azilnega prava in kakršne doslej Slovenija ni še nikoli izvajala.

Te dni so enega izmed stavkajočih že deportirali na Hrvaško, med postopkom izročitve pa naj bi se protestno samopoškodoval. Drugega so prav tako odpeljali iz Postojne, sedaj je v Ljubljani in ga verjetno čaka enaka usoda. Ostali še vedno stavkajo …