Fašizoidna politika?

Ko je poslanec Levice Miha Kordiš očital socialnim demokratom, da »kolaborirajo« s »fašizoidno« vladno politiko, ga je vodja poslanske skupine SD pozval, naj ne uporablja izrazov »fašisti« in »kolaboracija«. Pravi problem niso krepki izrazi, temveč ali ti izrazi iz preteklosti lahko opišejo sodobne prakse.

Aijaz Ahmad uporablja izraz »fašizem« za politiko vladajoče indijske stranke Bharatiya Janata Party. Samir Amin je za fašistične označil številne režime na svetovnem Jugu, skrajne stranke v »razvitem« svetu – in opozoril na moč fašizma v postsocialističnih deželah. Po Aminu sta določujoči značilnosti fašizma upravljanje kapitalizma v krizi in zavračanje demokracije. Loči štiri vrste fašizma: fašizem razvitih kapitalističnih sil, ki hočejo prevzeti svetovno gospostvo (nacistična Nemčija, imperialna Japonska); fašizem »drugorazrednih« kapitalističnih držav (fašistična Italija, Francova Španija, Salazarjeva Portugalska); fašizem premaganih (vichyjevska Francija); fašizem odvisnih družb Vzhodne Evrope (predvojne Poljska, baltske države, Madžarska, Romunija, Jugoslavija, Grčija).

Danes vse države upravljajo kapitalizem v krizi, številne vlade se tudi izogibajo parlamentarni demokraciji. Trump in Macron vladata z dekreti, pandemija vsem vladam omogoča izredne ukrepe. Naša vlada je poskusila vsiliti medijsko zakonodajo mimo javne razprave, moč si krepi mimo parlamenta s kadrovskimi zamenjavami v državnih, paradržavnih in javnih ustanovah, s pritiski na organe pregona, javna občila ipd. Poskuša privatizirati zdravstvo pod krinko proračuna, brez javne razprave o zdravstveni strategiji. Brez javne razprave se je pridružila ameriški protikitajski politiki in nas potisnila v tveganje tehnološke zaostalosti. Vlada se ogiblje demokraciji in rešuje »zahodni« kapitalizem, a koalicijske stranke so po ideologiji liberalne, po dejanjih neoliberalne. Njihove politike ne bi mogli opisati s klasičnim pojmom fašizma, kakor ga je izrazil komunist Georgi Dimitrov leta 1935: »zamenjava ene državne oblike buržoaznega gospostva – buržoazne demokracije – z drugo obliko – odkrito teroristično diktaturo«.

Zgodovinski pojem fašizma zdaj ni uporaben zaradi dveh glavnih razlogov: kakor je že večkrat opozoril Tomaž Mastnak, liberalizem ni nujno demokratičen; sedanja strankarska vladavina pa dopušča demokratične procese le v omejenem obsegu. Kapitalizma ni treba reševati s »teroristično diktaturo«. Jairus Banaji zato predlaga manj tog pojem »fašistična politična kultura«, ki jo določajo tri značilnosti: nacionalizem, avtoritarnost in nasilnost. Ti pojavi so razprostranjeni po sodobnih družbah od množičnih občil in množične kulture do intimnih družinskih in medosebnih odnosov. Pri tem velja upoštevati Aminovo opozorilo, da zaslužijo oznako »nacionalistične« samo tiste politike, ki se upirajo imperializmu. Ker so sodobni reakcionarji »prijatelji Washingtona, Bruslja in Nata«, so zgolj šovinisti, ki izživljajo svoje sovraštvo na večinoma nedolžnih sosedih in migrantih.

Politike, ki uveljavljajo samo nekatere fašistične značilnosti, je ustrezno označiti za »fašizoidne«. Tako je izraz uporabil poslanec Kordiš, poslanec Han pa ga ni slišal. Klasičen »fašizoidni« ukrep je bil npr. izbris več kakor 25.000 nedržavljank in nedržavljanov s stalnim prebivališčem v Sloveniji: tajen nasilni ukrep proti upravni kategoriji prebivalstva.

Socialdemokrati se sklicujejo na svojo antifašistično tradicijo. A to je preteklost. Od devetdesetih let naprej podpirajo zgodovinski revizionizem, enačijo zgodovinske socializme z nacifašizmom, sodelujejo pri neoliberalni politiki. Propagirali so pridružitev Natu. Pahorjeva vlada je odpravila državno pomoč več kakor sto tisoč dotedanjim upravičencem. Pomagali so razprodati najboljša podjetja in banke, omejevali pravice iz dela, uveljavljali prekarna razmerja, pomagali pri sovražni politiki do migrantov, dodeljevali policijska pooblastila vojski … »Kolaborirali« so že prej, ne le ob zadnjem glasovanju v parlamentu.