»Vaš najljubši predsednik«

FBI je nedavno prijel pripadnike paravojaške milice Wolverine Watchmen, ki so hoteli tik pred volitvami ugrabiti Gretchen Whitmer, demokratsko guvernerko zvezne države Michigan. Imeli so dva scenarija. Po enem naj bi vdrli v njeno počitniško vilo, razstrelili bližnji most, jo zgrabili in odpeljali. Po drugem naj bi vdrli kar v Capitol, eliminirali varnostnike, z molotovkami uničili policijska vozila, jo zgrabili in odpeljali. Odpeljati pa so jo nameravali na »varno lokacijo«, kjer bi ji »sodili«.

Pripadniki paravojaške milice Wolverine Watchmen – ekstremni, ultranacionalistični, islamofobični desničarji, ki se pripravljajo na državljansko vojno – so v resnici le ubogali Donalda Trumpa, ki je pozival: »Osvobodite Michigan!« Guvernerka Gretchen Whitmer je namreč Michigan ob izbruhu epidemije »zaprla« – uvedla je varnostne ukrepe, za kakršne Trump, zanikovalec covid-19, ni hotel niti slišati. Umrlo je 220 tisoč Američanov, iz katerih se je po vrnitvi iz Vojaške bolnišnice Walterja Reeda dobro ponorčeval, ko je rekel, da je covid-19 »božji blagoslov«.

Kot da ni bil dovolj žaljiv že njegov teater, s katerim je skušal Američane prepričati, da je superman in genij arijske rase. Glejte, namerno se bom okužil s covid-19, da boste videli, da vse skupaj ni nič! Imel je celo scenarij za odhod iz Vojaške bolnišnice Walterja Reeda: ko bi ga odpustili, bi ven prikorakal počasi in utrujeno, da bi bilo videti, kot da ga je bolezen zdelala, potem pa bi nenadoma raztrgal srajco, pod katero bi bila majica z veliko črko S – Superman! A si je premislil. Verjetno si je rekel: če to naredim, bodo vsi mislili, da je bila moja okužba s covid-19 le teater.

A ni še dobro »ozdravel«, ko je že prikimal paravojaškim milicam in drugim svojim jurišnikom, saj je začel divje, besno, manično, serijsko, steroidno tvitati: »Kje so aretacije?« Od pravosodnega ministra Williama Barra, sicer svojega zvestega psa, je terjal, da zapre njegove politične nasprotnike. »Ukrenite kaj v zvezi s tem največjim političnim škandalom v zgodovini!!! Joe Biden, Barack Obama in pokvarjena Hillary Clinton so vodili to izdajalsko zaroto!! Biden sploh ne bi smel kandidirati – ujeli smo ga!!!« Svoje politične tekmece – »radikalne levičarske demokrate« – je obtoževal, da so vohunili za njim in da so si izmislili njegovo povezavo z Rusijo. »Kje so vse tiste aretacije?« Saj so sprožili puč! »Si predstavljate, da bi bilo obratno? Že pred dvema letoma bi izrekli dolge zaporne kazni. Sramota!«

Kaj so to – povelja ali blodnje? Povelja v obliki blodnje? Blodnje v obliki povelja? Je Trump zadet od steroidov (deksametazon, ki so mu ga dali, navadno dajejo pacientom, ki so na ventilatorjih ali pa v umetni komi!), se mu je zmešalo – ali pa je le še norec, ki misli, da je ameriški predsednik?

Njegovi volivci so sicer prepričani, da ima vsaka njegova norost skrivni pomen (če reče, da je »zbolel« in da je v »bolnišnici«, to pomeni, da se je taktično umaknil, da bi se lahko v miru pripravil na finalni obračun z »globoko državo« in »pučisti«), toda lepo vas prosim – predsednik, ki tvita, koga naj zaprejo? To lahko vidite le v eksotičnih primitivnih diktaturah. Pa še tam ne. To lahko vidite kvečjemu v holivudskih parodijah diktatur.

Je pa vendarle res, da od človeka, ki je hotel hurikane ustaviti z jedrskimi izstrelki in ki je trdil, da zvok vetrnih turbin povzroča raka, česa drugega niti ne bi mogli pričakovati – svojo norost je le stopnjeval. To je kot na dlani. Zadnjič je recimo v intervjuju za Fox News rekel, da bodo demokrati ljudi prisilili, da bodo podrli hiše in zgradili nove, v katerih bodo namesto normalnih oken okenca, ki bodo tako majcena, da svetloba sploh ne bo prodrla skoznje – ne, nihče ni točno vedel, o čem govori.

Imel je celo scenarij za odhod iz Vojaške bolnišnice Walterja Reeda: ko bi ga odpustili, bi ven prikorakal počasi in utrujeno, da bi bilo videti, kot da ga je bolezen zdelala, potem pa bi nenadoma raztrgal srajco, pod katero bi bila majica z veliko črko S – Superman! A si je premislil.

Težava je le v tem, da kongres predsednika, ki je mentalno opravilno nesposoben, ne more odstaviti. No, 25. amandma ustave to sicer predvideva, toda kongres ni 25. amandma. Kdo ve, morda pa je vse to le tista »nova normalnost«, o kateri vsi govorijo.

Trump je po balkonskem, mussolinijevskem comebacku tudi tvital, da je upravičen še do štirih let (ker je žrtev zarote, puča ipd.), toda vse več Američanom se zdi, da ni več ameriški predsednik – in da je bolj ko ne norec, ki si le domišlja, da je ameriški predsednik. Nacionalne sondaže kažejo, da Joe Biden premočno vodi – v nekaterih sondažah vodi za 10, v drugih za 12, v tretjih pa celo za 16 odstotnih točk. Kar je veliko. Po vrnitvi iz bolnišnice je Trump z balkona Bele hiše nagovoril svoje oboževalce, ki so se tam zbrali, a se je izkazalo, da so morali delu te »množice« za udeležbo plačati.

Zdi se, da je vsega konec, da je Trump – »vaš najljubši predsednik,« kot si sam pravi – izgubljen, da bo gladko, nemara že kar ponižujoče izgubil, da ga čaka volilni polom, »katastrofa watergatskih razsežnosti«, kot je rekel republikanski senator Ted Cruz, da je torej Biden praktično že zmagal. To se vsiljuje še toliko bolj, ker se skušajo nekateri republikanski veljaki za vsak primer distancirati od Trumpa (da je »velika napaka«, celo pravijo), ker je Trump dobil uteži, ki ga vlečejo dol (npr. razkritje, da ne plačuje davkov, da je hudo zadolžen in da služi le še z lobisti in diplomati, ki trošijo v njegovih hotelih in letoviščih, zato ne bi presenetilo, če bi se izkazalo, da bo pobiral tudi odstotke od prodaje 100-dolarskega spominskega kovanca z napisom »President Donald J. Trump Defeats COVID«), ker je eno televizijsko soočenje z Bidnom že zamočil, drugega pa ne bo (sam trdi, da je to drugo debato z Bidnom dobil, čeravno je sploh ni bilo!), ker pri podpornikih zbere precej manj denarja kot Biden, ker vse bolj izgublja ženske, primestne volivce in starejše volivce ( jezne, ker je tako slabo menedžiral koronakrizo), ker ga, kot kaže, podpirajo le še polpismeni beli moški, ker je vsak dan 50 tisoč novih okužb (Trump je kar 34-krat rekel, da bo virus zdaj zdaj »izginil«), ker vsak dan umre tisoč ljudi, ker je Bela hiša okužena (kar kaže na nesposobnost, totalni amaterizem in slabo gospodarjenje Trumpove administracije) in ker sam deluje vse bolj obupano: ne le da je teatralično »zbolel« in teatralično »ponovno vstal«, ampak je vsem Američanom obljubil Regeneronov koktajl protiteles, drago eksperimentalno terapijo (sam to imenuje »zdravilo«), takšno, kakršno je dobil on – in obljubil jim je, da jo bodo dobili brezplačno. Povsem zastonj! Nehajte – zastoooonj? Brezplačno? E, to pa je kronski dokaz, da je Trump res obupan.

Neznosna lahkost elektorskega kolegija

Kar pa naj vas nikar ne zavede: tudi leta 2016 je deloval obupano, tako obupano, da je vzklikal: »Zaprite jo!« S tem je kakopak mislil na Hillary Clinton, svojo politično nasprotnico. Tudi leta 2016 so mu napovedovali, da bo volitve gladko, nemara že kar ponižujoče izgubil, da ga čaka volilni polom, ja, katastrofa, magari watergatskih razsežnosti. Tudi leta 2016 se mu je obetalo nekaj takega, kar se je leta 1964 zgodilo republikanskemu predsedniškemu kandidatu Barryju Goldwaterju, ki je v predsedniško dirko republikanske stranke prav tako padel z neba, ki prav tako ni bil del republikanskega establišmenta, ki je prav tako preskočil vrsto, ki je prav tako delal na svojo roko, ki ga je vodstvo republikanske stranke prav tako preziralo, ignoriralo in sabotiralo, ki mu prav tako ni nihče pripisoval nobenih možnosti, da bi postal predsedniški kandidat republikanske stranke, ki je prav tako veljal za eksota in klovna, ki je prav tako žgal populistično demagogijo (ameriški »komunisti« si skušajo s socialno državo podrediti ljudi, Ameriki se obeta »vladavina v slogu orientalnega despota«, Sovjetsko zvezo bi bilo treba vojaško napasti in poraziti, v Vietnamu bi bilo treba uporabiti jedrsko orožje, »ekstremizem pri obrambi svobode ni greh« ipd.), ki je prav tako podžigal rasizem (zakon, ki bi črncem zagotovil volilno pravico, ne pride v poštev), ki ga je prav tako podprl Kukluksklan, ki je imel prav tako konspirološki mindset (verjel je v obstoj neznanih letečih predmetov in alienov), ki so ga prav tako imeli za nevarnega (to bo konec sveta! sprožil bo atomsko vojno!), ki so ga psihiatri prav tako odsvetovali in ki je prav tako mislil, da lahko reče, kar mu pač pade na pamet, in da lahko užali, kogarkoli hoče. Goldwater, senator iz Arizone, Trump pred Trumpom, čigar velika navijačica je bila tudi tedaj še rosno mlada Hillary Rodham, »Goldwater Girl« (»Moja politična prepričanja koreninijo v konservatizmu, v katerem sem bila vzgojena,« je rekla leta 1996), je potem katastrofalno, tako rekoč apokaliptično izgubil. Osvojil je le 52 elektorskih glasov. Podprle so ga le najbolj rasistične države na jugu.

Ko se razlika v nihajoči državi približa trem ali štirim odstotnim točkam, začnejo republikanci spodkopavati volilni proces, s čimer skušajo volilni izid nagniti na svojo stran.

Tudi leta 2016 so se nekateri republikanski veljaki od Trumpa za vsak primer raje distancirali. Tudi leta 2016 je v zadnjem trenutku dobil uteži, ki so ga vlekle dol (»Če si znan, lahko vsako žensko zgrabiš za pičko,« je bilo slišati z nekega starega posnetka). Tudi leta 2016 se je zdelo, da je televizijske debate z demokratsko protikandidatko izgubljal (sam pa je trdil, da spletne ankete kažejo, da jih dobiva). Tudi leta 2016 je zbral precej manj denarja kot Hillary Clinton (ona 1,2 milijarde dolarjev, on le 600 milijonov). Tudi leta 2016 se je zdelo, da ga podpirajo le polpismeni beli moški. In seveda – tudi leta 2016 se je zdelo, da je Hillary Clinton praktično že zmagala.

Nate Silver, avtor Signala in šuma (The Signal and the Noise, 2012), bestsellerja o »umetnosti in znanosti napovedovanja«, ki velja za kralja statistike in najboljšega napovedovalca volilnih izidov (revija Time ga je že leta 2009 uvrstila med 100 najvplivnejših osebnosti na svetu), je leta 2008 pravilno napovedal volilne izide v 49 ameriških zveznih državah od 50, leta 2012 pa v vseh 50. Do svojih ubijalskih napovedi pride z računalniškimi simulacijami na podlagi vseh statističnih podatkov (volitve vsakič simulira dvajsettisočkrat), zato »vidi« v prihodnost. Leta 2016 je na svojem slovitem blogu FiveThirtyEight sproti napovedoval tudi možnosti obeh kandidatov: 8. avgusta je imel Trump le še osemodstotne možnosti, da zmaga. Hillaryjine možnosti za zmago so bile po drugi strani 92-odstotne. Še celo dan pred volitvami so bile Trumpove možnosti za zmago le 28-odstotne, Hillaryjine pa 72-odstotne. Nate Silver je zgrešil. Ni videl v prihodnost.

A po svoje ni zgrešil – Hillary Clinton je »zmagala«. Osvojila je tri milijone glasov več kot Trump, toda Trump je osvojil več elektorskih glasov. Tu pa se stvari zapletejo. Ne smete namreč pozabiti, da se v Ameriki volilni glasovi ne seštevajo povprek, ampak po državah. Recimo: predsedniški kandidat, ki zmaga v Kaliforniji, dobi vse elektorske glasove Kalifornije. Ne štejejo torej individualni glasovi volivcev, ampak elektorski glasovi – glasovi držav. Vsaka država ima točno določeno število elektorskih glasov – pač glede na velikost populacije. Recimo, največ jih ima Kalifornija – 54. Teksas jih ima 38, Florida in New York jih imata po 29, Illinois in Pensilvanija po 20, Ohio jih ima 18 in tako dalje – vse tja do Aljaske, Delawara, DC-ja, Montane, Severne Dakote, Južne Dakote, Vermonta in Wyominga, ki jih imajo po tri. Total: 538.

Kandidat, ki v tej ali oni državi dobi največ individualnih glasov, avtomatično dobi vse elektorske glasove te države. Zmagovalec dobi vse! Tako, po logiki »zmagovalec-dobi-vse«, svoje elektorske glasove delijo vse države, razen dveh – Nebraska in Maine jih delita proporcionalno. Kar pomeni, da dobi recimo v Mainu vse štiri elektorske glasove le kandidat, ki zmaga v obeh kongresnih volilnih okrajih. Zgodi se lahko tudi, da v enem izmed obeh kongresnih volilnih okrajev ne zmaga ta, ki je sicer v Mainu osvojil največ volilnih glasov. V tem primeru dobi ta, ki je osvojil največ volilnih glasov in zmagal tudi v enem izmed obeh kongresnih volilnih okrajev (če ne bi zmagal vsaj v enem okraju, itak ne bi mogel osvojiti največ volilnih glasov), tri elektorske glasove, četrtega pa – proporcionalno, po metodi kongresnih okrajev – podelijo njegovemu protikandidatu, zmagovalcu v onem drugem kongresnem volilnem okraju. A če bi vse zvezne države svoje elektorske glasove delile proporcionalno, tako kot Maine ali Nebraska, potem bi Barack Obama leta 2012 volitve izgubil.

Elektorske glasove seštevajo – in tisti, ki jih prej zbere 270, postane predsednik. Ne pa tisti, ki zbere absolutno največ glasov. Vidite, ameriški ustanovni očetje, alias Founding Fathers, ob koncu 18. stoletja niso ravno zaupali neukemu in nepismenemu ljudstvu, zato so izvolitev predsednika raje prepustili eliti, elektorskemu kolegiju (Electoral College), tistim 538 elektorjem (članom kongresa), ki v kongresu v zapečateno skrinjico vržejo svoje elektorske glasove.

Leta 2016 – po Trumpovi zmagi – se je izkazalo, da so v usodnih, nihajočih državah, v katerih volilni stroj nadzoruje republikanska administracija, volilne imenike preprosto »očistili«.

Ko je leta 2000 ameriški predsednik postal George W. Bush, pa četudi je njegov demokratski tekmec Al Gore zbral dobrega pol milijona glasov več, so nekateri kongresniki takoj vložili pobudo za spremembo volilnega sistema, kar se je zgodilo tudi leta 2016, ko je Hillary Clinton zbrala tri milijone glasov več kot novi ameriški predsednik Donald Trump, toda možnosti, da bi Američani ukinili elektorski kolegij, to noro svetinjo, to sveto motnjo (ki je ustvarila številne druge motnje ameriške demokracije, tudi največjo, dvopartijski sistem, tako »da imamo v Ameriki na volitvah le eno možnost več, kot so jo imeli Rusi,« kot je pred leti vzkliknil Jesse »The Body« Ventura, nekdanji rokoborski as in guverner Minnesote), ter se pregrešili zoper svoje Očete, so enake ničli, saj brezmejno uživajo v ustavi, ki je bila napisana v 18. stoletju, ko ženske in črnci še niso imeli volilne pravice, ko sta obstajali povsem jasna spolna in rasna hierarhija, ko je bila torej Amerika velika, trumpovsko velika.

Mučna ponovitev leta 2016

Že vnaprej je jasno, v katerih zveznih državah bo zmagal Trump in v katerih bo zmagal Biden, saj je jasno, katere države so prorepublikanske (recimo Alabama, Misisipi, Teksas, Aljaska, Louisiana, Utah, Arkansas, obe Dakoti, Wyoming, Kansas, Kentucky itd.) in katere so prodemokratske (recimo Kalifornija, New York, Oregon, New Jersey, Illinois, Maine, DC, Delaware, Maryland, Rhode Island, Washington). Toda obstajajo tudi swing states, »nihajoče«  države, potemtakem države, ki lahko zanihajo na eno ali na drugo stran – ki lahko zmago prinesejo bodisi Trumpu bodisi Bidnu. To so battle states – države, v katerih obe strani, Trumpa in Bidna, še čaka boj.

To so navadno tudi usodne države – države, ki odločajo. Ta, ki jih »pobere«, zmaga. Zato se tudi glavne predvolilne bitke prirejajo in bijejo prav v teh državah, medtem ko države, v katerih je že vse vnaprej odločeno, vsi bolj ko ne ignorirajo. Usodne, nihajoče države so tokrat Severna Karolina, Georgia, Florida, Pensilvanija, Wisconsin in Arizona, v vseh – razen v Georgii – pa vodi Biden. V Severni Karolini le za dobro odstotno točko, v Pensilvaniji pa za dobrih sedem odstotnih točk – v ponedeljek, 12. oktobra 2020, v povprečju v nihajočih državah vodi za 4,5 odstotne točke (Trump v Georgii vodi za 0,4 odstotne točke). Kar mnoge že navdaja z optimizmom, evforijo in vzkliki olajšanja: Trump je izgubil! Konec je z njim!

Toda slika se naglo spremeni in evforija omahne, ko pogledate, kako je v usodnih, nihajočih državah kazalo leta 2016 – v Pensilvaniji, Virginiji, Ohiu, Michiganu, Wisconsinu in na Floridi. Na svoje veliko presenečenje lahko ugotovite, da je imela Hillary Clinton v teh državah v istem času še večjo prednost, saj je v povprečju vodila za 4,9 odstotne točke.

To je tedaj marsikoga navdajalo z optimizmom, evforijo in vzkliki olajšanja: Trump je izgubil! Konec je z njim! A kot veste, je Hillary Clinton potem volitve izgubila prav zato, ker je izgubila te države, s Pensilvanijo vred. In ne pozabite – Pensilvanija je veljala za državo, ki je »nora na Clintone«. Nate Silver je še na dan volitev napovedal, da so Hillaryjine možnosti za zmago v Pensilvaniji 77-odstotne.

Biden trenutno gladko vodi v Pensilvaniji (za 7), Michiganu (za 6) in Wisconsinu (skoraj za 6), ki naj bi jih Hillary Clinton leta 2016 dobila (pred volitvami je premočno vodila!), a jih je izgubila. Ali natančneje: Trump je volitve dobil prav zato, ker je zmagal v teh treh državah, Michiganu, Pensilvaniji in Wisconsinu, v katerih je skupaj osvojil le 80 tisoč glasov več kot Hillary.

Če ste tedaj pogledali na zemljevid elektorskih glasov, ki ga iz tedna v teden, iz dneva v dan in iz sondaže v sondažo riše portal RealClearPolitics, ste videli to, kar vidite danes – da Trump v številu elektorskih glasov zaostaja. A naj še enkrat ponovim: Trump je potem zmagal. Zato je treba tudi zdaj nujno dodati: ko poročajo, da so Trumpu v zadnjih tednih ratingi padli za nekaj odstotnih točk in da se je elektorski zemljevid nagnil na Bidnovo stran, je to sicer res, vendar pri tem ne smete spregledati, da je njegova prednost v usodnih, nihajočih državah, ki dejansko odločajo o novem predsedniku, zrasla le za odstotno točko. In nič več. In ko pravijo, da Trumpu iz rok polzijo Ohio, Iowa in celo Teksas, ki bi morali biti njegovi, če noče izgubiti, in da mu iz rok polzijo države »Sun Belta« (pod 36. vzporednikom), v katerih tradicionalno dominirajo republikanci, je tudi to res, a tudi leta 2016 se je zdelo, da mu te države polzijo iz rok in da zato izgublja volitve.

Trump je torej tam, kjer je bil pred štirimi leti. Biden ima sicer prednost pred Hillary Clinton, saj na splošno ni tako nepriljubljen, kot je bila ona, poleg tega je Amerika v recesiji, precej hujši kot tedaj, ko zaradi recesije drugega mandata nista dobila predsednika Jimmy Carter in George H. W. Bush, toda ni še doma – daleč od tega. Zdaj bo namreč nastopil »dejavnik podlosti«, pravi Matt Robison (Alternet). »Ko se razlika v nihajoči državi približa trem ali štirim odstotnim točkam, vstopimo v ‘cono supresije’.« V cono zatrtja in zadušitve. Ali bolje rečeno: ko se razlika v nihajoči državi približa trem ali štirim odstotnim točkam, začnejo republikanci spodkopavati volilni proces, s čimer skušajo volilni izid nagniti na svojo stran.

Kaj to pomeni, ni nobena skrivnost. Prvič, republikanci na volišča – predvsem na volišča, na katerih volijo pretežno manjšinski, nebelski volivci – pošljejo svoje oborožene opazovalce (»poll watchers«), ki potem ustvarjajo kaos ter zastrašujejo in odganjajo nebelske volivce, češ da volijo nezakonito, da niso pravilno registrirani ali da so na napačnem volišču. Tokrat naj bi na volišča v nihajoče države poslali več kot 50 tisoč takšnih opazovalcev.

Drugič, opazovalci že pred volitvami delajo cirkus (ukrasti hočejo volitve! volili bodo volivci, ki sploh niso registrirani!), s katerim ustvarjajo pravno-moralni kontekst za »čiščenje« volilnih imenikov – volilne komisije prisilijo, da iz volilnih imenikov »čistijo« predvsem nebelce in mlade, študente, potencialne demokratske volivce.

In tretjič, ker letos ogromno Američanov, predvsem demokratskih volivcev, voli po pošti, republikanci nebelskim volivcem grozijo po pošti (možnost je, da volite nezakonito, da sploh niste registrirani, kazni za to so visoke ipd.). V Kaliforniji so republikanci namestili lažne nabiralnike za glasovnice, da bi nategnili demokratske volivce. Še huje: v Pensilvaniji je vrhovno sodišče že – na republikansko zahtevo – odločilo, da zavržejo 100 tisoč glasovnic, ki so prišle po pošti. Ker so prišle »gole«. Kaj to pomeni? Nič, da niso bile vložene v dve ovojnici, temveč le v eno. Zakaj bodo zavrgli teh 100 tisoč »golih« glasovnic? Iz preprostega razloga: ker je med njimi zanesljivo večina demokratskih glasov.

Če pomislite, da je Trump leta 2016 v usodni Pensilvaniji zmagal le za 44 tisoč glasov, da so Bidna v Pensilvaniji na predvolilnih shodih pričakali skoraj isti ljudje kot Hillary pred štirimi leti, »pretežno belci in belke srednjih let,« kot pravi Salena Zito (RealClearPolitics), in da je vrhovno sodišče, ki utegne nazadnje odločati o štetju glasov, na Trumpovi strani, potem Groundhog Day res ni izključen.

Leta 2016 – po Trumpovi zmagi – se je izkazalo, da so v usodnih, nihajočih državah, v katerih volilni stroj nadzoruje republikanska administracija, volilne imenike preprosto »očistili«. Številne nebelske volilne upravičence, ki bi zelo verjetno glasovali za Hillary Clinton, so izbrisali iz volilnih imenikov, glasovnice številnih nebelskih volivcev, ki so glasovali za Hillary, pa so izločili, ker naj bi bile neveljavne.

Preiskovalni novinar Greg Palast je tedaj ugotovil, da so republikanske administracije in Trumpovi operativci tako očistili več kot milijon volilnih glasov: v Michiganu 449.922 (Trump je tam zmagal za 13.107 glasov), v Arizoni 270.824 (Trump je tam zmagal za 85.257 glasov), v Severni Karolini pa 589.393 (Trump je tam zmagal za 177.008 glasov). V Wisconsinu, kjer je Trump zmagal za približno 27 tisoč glasov, ni moglo voliti več kot 300 tisoč volilnih upravičencev, ker niso imeli predpisanega osebnega dokumenta – republikanska administracija, ki je nadzorovala Wisconsin in njegov volilni stroj, je tik pred volitvami volilno zakonodajo zategnila, tako da se nekateri osebni dokumenti niso več kvalificirali za osebne dokumente. To so tik pred volitvami storile republikanske administracije še v 13 zveznih državah. Tam, kjer so volili računalniško, pa glasov ni bilo mogoče verificirati (tudi ponovno ročno štetje glasov ni bilo mogoče), ker so sklenili, da programa, ki bi glasove lahko verificiral, ne aktivirajo.

Hillary Clinton je v Severni Karolini, Pensilvaniji, Wisconsinu in na Floridi – v štirih usodnih državah – dobila vzporedne volitve, a izgubila računalniške volitve. Nič čudnega, da se rezultati sondaž in vzporednih volitev v teh državah niso ujemali z volilnim izidom: ljudje so oddali glas, a niso vedeli, da ni štel. Mislili so, da so volili, v resnici pa so njihov glas zavrgli. Sondaže in vzporedne volitve so pokazale, da je zmagala Hillary, toda »čistilci« volilnih imenikov so izvolili Trumpa.

Trump je te dni tvitnil, da mora biti volilni izid znan na dan volitev. Jasno, to terja zato, ker upa, da volilni izid na dan volitev še ne bo znan, ker bodo v številnih državah – tudi v Pensilvaniji, Michiganu in Wisconsinu – glasove, ki bodo prišli po pošti, preštevali še nekaj dni, tako da bo lahko začel vpiti in tvitati, da goljufajo in da mu hočejo ukrasti zmago.

Potem pa bi vrhovno sodišče pozval, naj že vendar kaj ukrene. In vrhovno sodišče bi ga izvolilo.

Namesto da bi mu sodilo.