Zlovešče ustavno sodišče

Na Poljskem so dodatno omejili pravico do splava. Ta pravica je bila v tej državi višegrajske skupine že doslej zelo omejena in tako rekoč izvotljena. Doslej je bil splav dovoljen, če je bila nosečnost posledica posilstva ali incesta, če je bilo med nosečnostjo ogroženo materino zdravje in zaradi deformacije ploda ali neozdravljive, smrtno nevarne bolezni, ki so jo ugotovili pri plodu. Zaradi tega razloga poslej splav ne bo več dovoljen. Tako ni odločila (skrajno) konservativna vlada pod vodstvom vladajoče stranke Zakon in pravičnost, pač pa poljsko ustavno sodišče.

Večino na tem sodišču sestavljajo sodniki, ki jih je imenovala prav omenjena stranka oziroma vlade pod njenim vodstvom. Da je bistvenega pomena imeti večino na najvišjem sodišču v državi, se najbolje zavedajo avtoritarne vlade in stranke, ki jih vodijo. Ta sodišča potem legitimirajo sporne oblastne poteze, minirajo oblastne poteze drugih oziroma drugačnih vlad ali celo, kot zdaj na Poljskem, opravijo umazano delo namesto vlad, ki želijo omejevati človekove pravice.

Dr. Ciril Ribičič, nekdanji ustavni sodnik in dolgoletni član Beneške komisije, posvetovalnega organa Sveta Evrope za ustavna vprašanja, se spominja obsodbe Poljske pred evropskim sodiščem za človekove pravice: »Evropski sodniki so odločali o primeru, pri katerem je mati dveh otrok pri tretji zanositvi z ogromnimi težavami pridobila potrdilo, da ima zarodek Turnerjev sindrom. Pošiljali so jo od Poncija do Pilata, od zdravnika do zdravnika, od bolnišnice do bolnišnice, od zasebnega zdravnika do zdravnikov, zaposlenih v javnih zavodih, in nazaj toliko časa, da je potekel rok, v katerem je bil splav še dopusten. In rodila se je deklica s Turnerjevim sindromom.«

Poljska je bila zaradi tega leta 2011 po Ribičičevem mnenju pred evropskim sodiščem upravičeno obsojena zaradi kršitve 3. člena evropske konvencije (prepoved mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja) na plačilo pravičnega zadoščenja za nepremoženjsko škodo v višini 45 tisoč evrov. »Za tako odločitev je glasoval tudi evropski sodnik iz Poljske Lech Garlicki. A namesto da bi obsojena država poskrbela, da se podobni primeri ne bi več dogajali in da bi poljski zdravniki in sodniki spremenili svoj odnos do spoštovanja človekovih pravic, so zdaj ustavni sodniki ugotovili, da je splav zaradi obolelosti zarodka neustaven. Poljska ustava namreč določa, da je država dolžna varovati življenje slehernega človeškega bitja.«

Ribičič še pojasnjuje, da zaradi različne ureditve v evropskih državah na tem področju evropsko sodišče še dolgo ne bo odločalo o skladnosti prekinitve nosečnosti z evropsko konvencijo o človekovih pravicah, »zaradi odločitve poljskega ustavnega sodišča pa poslej tudi ne bo moglo obsoditi Poljske v podobnih primerih, kot je bil opisani, ker zdaj prekinitev nosečnosti iz tega razloga ne bo več dopustna. Razen če bi evropsko sodišče ugotovilo, da je prisilno rojevanje otrok z resnimi okvarami v neskladju s standardi varstva pravic njihovih staršev.«