Vrhunska freska slovenske viralne psihopatologije in življenja v času tretje Janševe vlade

Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor pri Generalni policijski upravi, ima občutek, da mu je končno steklo in da si lahko kadarkoli privošči, kar si hoče – dve leti starega volva, novo vetrovko, pico ali počitnice v tujini, poletne in zimske. Nič čudnega – za sabo ima Jezero, Leninov park in Dolino rož.

Nekoč je bolj plezal kot smučal. In plezal je ekstremno – v Himalaji. »Kot alpinist je preživel samo zato, ker ni zaupal nikomur. Ne soplezalcu, ne tehniki, še sebi ne.« Zdaj, ko je starejši (in ko ne solira več), je odkril, »da v enaindvajsetem stoletju obstajajo plezalni centri z umetnimi stenami, in ne samo to, opremljeni so z napravami za samovarovanje, tako da niti soplezalca ni potreboval. Pripel se je na veverico, kot se je reklo napravi, plezal po eni od smeri do vrha stene, kjer bi se moral samo spustiti in bi ga trak z vponko, s katero je bil pritrjen nanj, po trenutku oklevanja zategnil in nato varno spustil na tla.« Toda najprej za te nadomestke ekstremnega plezanja ni hotel niti slišati. Ni zapustil le alpinizma, ampak tudi ni hotel imeti več nobenih stikov s komerkoli, ki bi ga nanj spominjal. »Vse ali nič.« Ali ekstremne stene – ali pa nič! »Če ni vse, potem raje nič.« Logično: namesto plezanja se je oprijel kriminalistike. Tako kot Tadej Golob, nekdanji ekstremni plezalec, ki se je prelevil v pisca kriminalk, avtorja romanov o Tarasu Birsi. Namesto plezanja se je oprijel pisanja kriminalk. In ko berete, da je Taras, ko je bil alpinist, preživel samo zato, ker ni zaupal nikomur, še soplezalcu ne, in da te sodobne plezalne naprave osvobodijo potrebe po soplezalcu, se lahko le nasmehnete – razumete Golobov obešenjaški smisel za humor in avtofikcijo (forenzik Golob, beli golobi, »sendvič v bližnjem Mercatorju« ipd.). Golob bi lahko rekel: »Taras Birsa, to sem jaz,« toda dobro, da si ne naseda – in da ne pleza sam. Dobro, da tudi na hribčke – »Tisto je resna stena,« mi je rekel, ko sem »žalil« Loško steno – jemlje soplezalce. In dobro, da se – tako kot Taras – zaveda, »da ni ljudi, s katerimi bi lahko nadomestil tiste, ki jih ni več«.

Umor v prestolnici cvička

Golobov Virus, nova prigoda Tarasa Birse, ki je tik pred izidom, se začne letos marca, ko bi morala Taras in Alenka, njegova žena, smučati v italijanskih Dolomitih, v bližini Cortine d’Ampezzo, a tja nista odšla, ker je Taras, ki se mu tja ni ljubilo in ki je iskal izgovor, da mu tja ne bi bilo treba, našel »prvi članek o okuženih v Italiji, z virusom, uvoženim iz Kitajske«. To je bil še čas, ko so govorili, da gre le za »malo hujšo gripo«. Taras si celo tako zelo ne želi na to dizajnersko smučanje, da prijatelja, infektologa Zalarja, prepriča, da pokliče Alenko, rekoč: »Alenka, to ni nova gripa! Ne tvegajta in ne hodita v Italijo. To bo še sranje!« Taras si oddahne – dobro jo je naplahtal! Dobro jo je prestrašil! A ne ve, da Zalar misli povsem resno. Smrtno resno. Si pa Taras kupi cestno kolo. »Rabljenega scotta.« Ravno prav! Njegov detektivski nagon je res brezhiben – z dobo virusa se je začela tudi doba kolesarjenja. Z virusom je namreč prišla nova vlada – z novo vlado pa so prišli kolesarji. Virus kliče dobrega detektiva – vlada kliče dobre kolesarje.

Virus, ki ga morate absolutno prebrati, je odlična alegorija leta, ko sta nas virus in Janševa vlada silila v regresijo, civilizacijsko nazadovanje, vrtenje časa nazaj.

Toda z virusom pride še nekaj – čudni umori. Prvo truplo najdejo v Gadovi Peči – v kleti neke zidanice. »Vso klet, kakšnih deset metrov dolgo in kakšnih pet široko, je do spodnje tretjine sodov, postavljenih ob vzdolžni steni, zalivalo vino.« V tem cvičku – »rubinasti tekočini« – plava Stanislav Kovač, starejši moški, nekdanji podjetnik, »direktor gradbene firme«, ki se je tja preselil iz Ljubljane in se prelevil v vinarja. Ni ga dotolkel virus, temveč krogla. Devet milimetrov. »Sredi čela je zevala majhna luknja. Koža okoli nje, pravzaprav vsa vidna koža, se je navzela rdečkastega odtenka vina.« CSI: Gadova Peč.

Je truplo čudno, groteskno? Absolutno: prvič, Gadova Peč – »Kje sploh je to?« – velja za »prestolnico cvička«, in drugič, samo truplo izgleda tako, kot bi hkrati karikiralo slovensko obsedenost z lovskimi trofejami in slovensko obsedenost s »kulturo pitja«, vinotekami, vinarji, enologijo in sommelierstvom.

Še v cvičku je tokrat nekaj več. Skoraj toliko kot v truplu, za katero sploh ne bi mogli reči, da se mu ne mudi. Ko namreč policisti – Taras, Golob (forenzik), Cvilak, Osterc, Brajc, Tina Lanc in drugi »podizvajalci Generalne policijske uprave« – izvejo, da je Kovačeva žena že pred leti naredila samomor, da je njegova petindvajsetletna hči v socialnovarstvenem zavodu Hrastovec (depresija) in da je njegov triindvajsetletni sin v celjskem zaporu (nič hujšega, tatvine, prodaja mamil), se preiskava iz Gadove Peči razprši po vsej Sloveniji, ali bolje rečeno: Gadova Peč odpre in razpre Slovenijo. Taras, Golob in Virus skozi Gadovo Peč prodrejo v prsni koš Slovenije – in potem naprej v njeno drobovje, njeno črevesje. Kar sledi, je velika slovenska razstava. Ven potegnejo in pred nas zložijo vse, kar je Slovenija požrla in pogoltnila – vse tisto, česar ni prebavila. Vse tisto, kar se ji je zataknilo. Vse tisto, kar pušča brazgotine, šive, podplutbe, nabrekline, zareze – in drek na škornjih. Če bi bile plastične operacije zastonj, bi se devetdeset odstotkov Slovencev odločilo za kak popravek.

Ste videli Spielbergovo Žrelo? Se spomnite, kako ujamejo tistega prvega orjaškega morskega psa, ga odprejo in potem iz njega potegnejo vse, kar je obtičalo v njegovem želodcu? Vidite – o takšni razstavi govorim! Slovenija, ki jo razpira Virus, je Slovenija, v kateri solidarnost ni nekaj samoumevnega, ampak vedno preseneti, Slovenija, v kateri se vsakdo ukvarja z uvozom zaščitne opreme, Slovenija, v kateri sredi pandemije potekata divja privatizacija zdravstva (»To je vse, kar mi lahko ponudi zdravstvo enaindvajsetega stoletja? Karanteno?«), Slovenija, v kateri korona afirmira in legitimira naše napol evgenično škartiranje starejših (odvečnih, revnih, covidskih), domov za starejše in dolgotrajne oskrbe, Slovenija, v kateri morajo nekateri za sto tisoč evrov »delat tudi dva, mogoče celo tri dni«, Slovenija, v kateri se ljudje utapljajo v nostalgiji in preteklosti in tihi veri, da mrtvi še vedno razmišljajo (»najvznemirljivejše početje« je »zbiranje značk, in to ne katerih koli, temveč značk s podobo Josipa Broza Tita«), Slovenija, v kateri se ljudje tako hitro utrudijo in postarajo, da o pokojnini razmišljajo že pri tridesetih, Slovenija, v kateri so moški do žensk še vedno tako pokroviteljski, da od njih ne pričakujejo, da jim bodo »kradle« delo in družbeno avtoriteto (»Lepo dekle, kakršno ste, bi si najbrž lahko našlo tudi kaj drugega kot službo policistke«), Slovenija, v kateri ob gledanju Dekleta z zmajskim tatujem za tistega debelega, svinjskega posiljevalca ne navijajo le posiljevalci, Slovenija, v kateri od sreče ostane le tista kičasta »družinska fotografija«, posneta nekje na Jadranu (na njej vedno nekdo izgleda »otrplo«), Slovenija, v kateri se matere in sinovi srečujejo na nedeljskem kosilu, kar jih le še dodatno odtuji (in ko sinovi umrejo, matere niti ne vprašajo, kdaj lahko vidijo njihovo truplo), Slovenija, v kateri celo oltar deluje kot prizorišče zločina in v kateri pedofilskega duhovnika za kazen premestijo v drugo škofijo (ali pa celo v drugo nadškofijo, a to je že drakonska kazen), Slovenija, v kateri vsi – razen notranjega ministra – poznajo Camusovega Tujca, Slovenija, v kateri madžarski napis najdete celo v Hrastovcu, Slovenija, v kateri vedno kdo – bodisi predsednik republike ali sedemdesetletnik na telesu mladenke – kriči: »To mi deli! To mi deli!«

Ja, to je Slovenija, v kateri vrhovi vedno žarijo v soncu, medtem ko je spodaj megla, skozi katero se prebijajo mrliški ogledniki. In ja, to je Slovenija, v kateri vsako okno ponuja razgled na ideološko polarizacijo: »Skozi okno se je ponujal lep razgled na Sabotin in na napis Naš Tito, na katerem so se po ustnem izročilu pasle tako stare kače, modrasi, da so jim zrasle nožice, pa na sosednjo Sveto goro z božjepotno baziliko Svetogorske Kraljice.«

Tu, na tej veliki slovenski razstavi, še virus izgleda le kot nekaj, kar ubija – kot hitenje, depresija, pedofilija, holesterol ali alkohol. V Sloveniji je vse več razlogov za infekcijo. Z masko na obrazu se težko nasmehneš – s cevjo v ustih še težje. Stabilizatorjev razpoloženja in psihiatrov je premalo. Imunski sistem pa itak vedno takoj počepne. »Zakaj bi se imeli fajn, če nam ni treba?« Vsi smo povezani In res: prvemu umoru sledi drugi, drugemu tretji. Ko torej pride virus, se začnejo umori – več ko je okuženih, več je umorov. Kar zveni logično: ko pride virus, začnejo Slovenci tekmovati z njim. Neizbežno. Ni kaj, leto 2020 je apokaliptično, toda virus ni še nič – Slovenci morajo živeti drug z drugim. Vsi ne preživijo.

Novi generalni direktor slovenske policije dahne: »Menda imamo serijskega morilca?« Če verjamete. Hočem reči: je v Sloveniji serijski morilec sploh mogoč? Nehajte. Najprej pomislite: kaj v resnici sploh počne serijski morilec? Tole: pobija ljudi, ki jih ne pozna. Ne, ne pobija ljudi, ki jih pozna. V Sloveniji pa se, kot dobro vemo, pobijajo izključno ljudje, ki se poznajo. Mož ubije ženo, žena moža, sin očeta in tako dalje. Slovenske klasike. »Pijani sin s sekiro pokončal mater in očeta.« Slovenci si pač rečejo: hej, zakaj bi energijo, čas in morilsko slo trošili za ljudi, ki jih sploh ne poznamo, če pa je toliko tistih, ki jih poznamo in bi jih najraje pobili?

Virus je roman o Slovencih, ki ne iščejo umetnih ali lažnih izgovorov za ubijanje, ampak razlog za ubijanje najdejo doma. In Virus je roman, ki se dogaja po vsej Sloveniji – zlepa ne boste našli romana, ki bi se dogajal na toliko lokacijah. Gadova Peč, Kostanjevica, Slinovce, Karlče, Slivje, Podbočje, Grosuplje, Šentjernej, Polhograjska Grmada, Nova Gorica, Šempeter, Šentjanž, Ravbarkomanda, Hrastovec, Celje, Trojane, Horjul, Šentjošt, Barje, Krim, Janče, Trebeljevo, Javor, Planinica, Jezero, Rakitna, Ledena jama, Črnivec, Podvolovljek, Sveti Duh, Solčava, Kamnik, Koper, Lenart, Črni Vrh nad Polhovim Gradcem, Šutna, Novo mesto, Ljubljana in tako dalje. Slovenci bodo panično guglali – so to res resnični kraji? Absolutno – čas je, da spoznate neznano Slovenijo.

Kavč, ki ga Janša priporoča Slovencem, dobi v Virusu povsem nov pomen. Ne, kavč definitivno ne bo nikoli več to, kar je bil. Dvomim, da bo še hotel kdo poležavati na njem.

Kot pravi nekdo: »Taras, kje živiš. To je še zmeraj Slovenija. Poišči povezavo in našel jo boš.« V Sloveniji, deželi hobotnic in korupcije, si nenehno ogrožen, življenje ti neprestano visi na nitki, nenehno se počutiš, kot da si v filmu Sedem – ker si povezan. Ker te je vedno mogoče povezati. Že s kom. Slovenija je »majhen kraj. Vsi vse vemo o vseh.« Včasih niti ne veš, da si povezan. To, da se ljudje med seboj ne poznajo (ali pa komaj), jih ne reši. »Edino, kar naj bi jih povezovalo, je morilec.«

Zato virus – ta ultimativni, morilski, fatalni povezovalec – Sloveniji tako dobro pristoji. Res lepo, že kar naravno se ji poda. In zato Taras s takšno lahkoto povzame primerjavo med virusom in kriminalom: »Oboje se širi tako hitro in učinkovito, da se lahko mi pretrgamo v silni želji in naporu, pa bomo v najboljšem primeru pogasili eno samo žarišče. In še obrnili se ne bomo, ko bo nekje drugje vzplamtelo novo.« Toda tele epidemije bo nekoč konec, dahne nekdo. »Pojavila se bo nova. Tako, kot se bo novo truplo.« Ker smo vsi povezani. In ker nas, če ni drugega, poveže morilec. Krogla v glavi. Slovenija je res mandala dialektike: »Vse je povezano z vsem.« Mora biti.

Zato nas tudi nikoli ne preseneti, če kdo epidemijo zlorabi v druge namene – recimo morilske, no, serijskomorilske. Če torej pod okriljem epidemije izvaja pokole. Ko ima morilec za sabo šele dva umora, nekdo pravi: »Stavit grem, da bo ostalo pri dveh. Pa tudi če ne bo. Misliš, da bo v teh časih to koga zanimalo?« Morilec res računa na to, da serijski umori v času epidemije ne bodo nikogar zanimali – da jih bo epidemija preprosto preglasila. Tako kot serijski morilec v Litvakovi Noči generalov računa, da serijski umori v času II. svetovne vojne in holokavsta, sredi najhujše klavnice, ne bodo nikogar zanimali. A ne računa na Omarja Sharifa. V Virusu pa ne računa na Tarasa Birso, kriminalista in kolesarja, ki zaspi in se prebudi v Noriškem kraljestvu.

Smernice notranjega ministra

V Sloveniji je na oblasti nova vlada – in seveda, nov je tudi notranji minister. Taras začne kolesariti. Ne na protestih, ampak sam zase – tudi takrat, ko ne bi smel. Ko bi moral biti v karanteni. Pa ga na Toškem čelu nekdo fotografira v hrbet in fejsbukira. Ni jasno, ali je to res on, toda notranji minister pokliče generalnega direktorja slovenske policije in mu da »ustrezne smernice«: prvič, preveri naj, ali je bil to res Taras – če ne gre drugače, naj preveri bazne postaje, s katerimi se je povezoval njegov telefon, drugič, če je bil to res on, naj ga nemudoma odpusti, in tretjič, pove mu, kateri primer je treba »obravnavati prednostno«. Ker notranji minister ne sme zahtevati ne prvega ne drugega in ne tretjega, ga generalni direktor policije zavrne. Nič hudega – ga pa zamenja! Toda tip, s katerim ga zamenja, nima izobrazbe. Nič hudega – pa spremenijo razpisne pogoje! Po novem zadostuje diploma na FDV. Policijske kvalifikacije niso več potrebne. Pomembno je, da služi stranki. Notranji minister itak trdi, da so za serijo umorov krivi »skrajni levičarji« z »globokim in ukoreninjenim sovraštvom do katoliške cerkve«, zato so »med člani skupin skrajne levice že določili tiste najbolj sumljive«.

Kriminalisti sicer pravijo, da je zrel za psihiatrijo, toda: »Kdor koli že je, z njim bomo morali živeti.« Tako kot so nam rekli, da bomo morali živeti z virusom. Nova vlada pride z virusom – in tudi deluje kot virus. Kriminalisti se ob tem lahko le tolažijo: »Navsezadnje smo operativci. Nič nimamo s politiko.« Politika jih ne zanima, toda oni zanimajo politiko. »Najbrž ni v nikogaršnjem interesu, da bi oviral delovanje oddelka za seksualne in krvne delikte. Upam, da še nismo tako daleč.« Ne, au contraire: ko za generalnega direktorja slovenske policije – ali pa za direktorja Nacionalnega preiskovalnega urada – enkrat postavijo osebo, ki ji morajo prilagoditi razpisne pogoje, so že dovolj daleč.

In ko Taras, znan po frazi »Dajmo se mi posvetit rečem, za katere nas plačajo,« znova tuhta, da bi bilo morda res najbolje, »če bi se posvetili rečem, zaradi katerih nas plačajo«, Tina »nataknjeno« odvrne: »In kaj bi bilo tisto, za kar nas plačajo?« Prav res – nataknjeno! To je »nataknjenost« kriminalistov in policistov, ki bi raje kolesarili kot pa ustavljali in kaznovali kolesarje (Taras noče »izpustiti kolesarjenja«). To je »nataknjenost« kriminalistov in policistov, pri katerih ne manjka dosti, da bi se znašli na kolesih – skupaj s petkovimi protestniki. To je »nataknjenost« kriminalistov in policistov, ki se jim zatiranje protestov upira – tako kot bi se jim upirala »policijska« ura. Že izraz bi jih navdajal z nelagodjem.

Tarasu, Tini, Golobu in drugim kriminalistom in policistom je povsem jasno, da je dobe »velike vljudnosti« konec.

Kaj dobimo, če to »nataknjenost« prevedemo v realnost, v Slovenijo 2020, pa itak vemo. Prvič, dobimo tistega policista, ki se je fotografiral s petkovim kolesarjem. Drugič, dobimo stavko, ki jo zdajle najavlja policijski sindikat. In tretjič, dobimo to, kar je pred časom zapisal policijski sindikat: »Pričakovali bi, da bo vlada v teh razmerah in negotovi situaciji ravnala bolj modro, zlasti zavedajoč se, da s svojimi ravnanji zavestno in naklepno neti vžigalno vrvico konflikta.«

»Od kdaj je strah v tej državi vrlina?«

Vas ob vsem strašenju z begunci in migranti sploh preseneti, da ljudstvo najprej umora osumi in obtoži nekega migranta – »begunca iz Afrike«, »Arabca«? V resnici je Iranec – in kot pravi Taras, »ima od vseh nas najboljši alibi. Ko je nekdo ustrelil tega moškega, so njega iz Hrvaške brcali nazaj v Bosno.«

Oblasti so med epidemijo z militantno retoriko in nenehnimi grožnjami ustvarile klimo (»Povej mi, od kdaj je strah v tej državi vrlina?«), ki je podžigala demoniziranje in stigmatiziranje okuženih (novih »drugačnih«, novih migrantov, novih gejev), zato ne preseneča, da v Virusu okužena zakonca na ograji pred svojo hišo najdeta list z napisom: »Pozor! Okužba, covid-19!« Biznisa v trenutku ni več. Sosedom lahko le zaploskata. Neoliberalne politike, ki že desetletja razbijajo skupnost, ljudi pa osamljajo in atomizirajo (tekmujte! požrite se! vsi proti vsem! zmagovalec dobi vse! družba ne obstaja!), v času epidemije dopolni politika permanentnega in histeričnega zastraševanja, ki ljudi prepričuje, da so drugi ljudje nevarni in kužni – vas ob vsem tem preseneti, da ljudstvo takoj za migrantom osumi svoja soseda? In to soseda v »modrih delavskih kombinezonih«? Kar pa naj vas nikar ne zavede: sama osumita migranta. Jezna sta in nestrpna, polna predsodkov, resentimenta, ogorčenja, alkohola in maščevalnih strasti, verna, prežeta z občutkom ponižanosti in razžaljenosti, v njunih srcih tli naglo sodišče – z notranjim ministrom bi se krasno ujela. Itak čakata vodjo, ki bi prepoznal njuno bolečino, njuno trpljenje, njuno pozabljenost.

Nič čudnega, da Tina, Tarasova partnerka, nenadoma – presenečeno, zgroženo – ugotovi, da so Slovenci zelo občutljivi, kadar gre za Ljubljano. A le kako ne bi bili, če pa desnica Ljubljano nenehno demonizira? Mar niso Janševe oblasti tudi med epidemijo Ljubljane prikazovale kot žarišča kužnosti, ki je logična posledica dekadentnosti elit, medtem ko so periferijo – podeželje, vas – nežno trepljale, češ vi ste dobri, čisti, nedolžni?

Ko berete Virus, vam po glavi nenehno skače to, kar je slišati v Leninovem parku: »To, da dvajset let nisi nikogar ubil, še ne pomeni, da si nedolžen.« In Golob čudovito razstavi to veliko slovensko ironijo: Slovenci bi se najraje pobili, obenem pa so sveto prepričani, da so nedolžni. Vsi nedolžni, toda: »Vsi zajebani, da bolj ne bi mogli biti. In ko daš takim ljudem skupno cesto, ko si morajo deliti služnostno pravico, je to recept za katastrofo.«

Ali bolje rečeno: Slovenci bi najraje vse pobili, obenem pa so prepričani, da sami nimajo nobenih sovražnikov, da jih imajo vsi radi, da so vsesplošno priljubljeni. »Ni imel nobenih sovražnikov?« Ne, seveda ne, se glasi odgovor. Nedolžen. »Ne, nobenih zamer, nobenih starih konfliktov, nobenih sovražnikov. Priljubljen, pripravljen pomagati, dober za družbo, zadržan pri ženskah.« Čist. In to je leitmotiv. »Povsod je bil priljubljen, vsem je priskočil na pomoč, če so ga prosili.« Ja, vsi so nedolžni, nihče nima sovražnikov, vsi so priljubljeni – kot direktorji gradbenih podjetij.

Shakespeare je tej slovenski shizi nastavil zrcalo že ob koncu 16. stoletja – v drami Rihard III. »Ne vem, če veste, ampak Richard III velja za največjo pizdo svetovne literature. Pokvarjenec, da ga ni enakega.« Pa vendar zase pravi takole:

»Pa kaj zavzdihnem iz Svetega pisma,
da Bog veli zlo z dobrim plačevati –
tako oblačim svojo golo podlost
v biblijske puhlice počez pobrane:
svetnik se zdim, ko sem najbolj hudičev.«

Če to poezijo prevedemo v prozo: vse bi najraje pobil, a je sveto prepričan, da nima nobenega sovražnika.

Alenka v nekem trenutku pravi, da se vedno, ko mesto opazuje od zgoraj, s kakega hriba, sprašuje, kaj se skriva za temi lučmi: »Koliko ljudi zdaj večerja, gleda teve, se pogovarja …« Taras zajedljivo nadaljuje: »Prepira, pretepa, pobija, posiljuje …« In potem doda: »Vse te običajne dolgočasnosti zbledijo ob možnosti, da ob eni od teh luči prav zdaj nekdo kuha materino glavo v loncu na štedilniku.« Ob tem seveda pomislimo na nasilje v družini, ki se je stopnjevalo, ko sta prišla virus in karantena in ko so žrtve tega nasilja ostale štiriindvajset ur na dan zaprte s svojimi rablji. Tveganje nasilja se je tako povečalo, kot že dolgo ne. Žrtve niso mogle niti poklicati na pomoč – ker so imele rablja stalno za hrbtom. In seveda, ob tem pomislimo na poljsko vlado, ki je slovensko pozvala, naj razveljavi svoj podpis istanbulske konvencije o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini. Ha. Zdaj, ko so Slovenci prisiljeni živeti skupaj, potemtakem zdaj, ko so skupaj »zaprti«, se rojevajo materiali za kriminalke. »Kadar jih je strah, so ljudje sposobni marsičesa.«

Ležanje na kavču

Virus, ki ga morate absolutno prebrati (»Človek, ki bere, ne potrebuje pet metrov dolgega avta« pa še v ječi ne pristane), je odlična alegorija leta, ko sta nas virus in Janševa vlada silila v regresijo, civilizacijsko nazadovanje, vrtenje časa nazaj. Za pomoč pokličite na SOS telefon: 080 11 55.

Eden izmed kriminalistov pravi, da ni koronavirusa »nihče klical« in da je »kar sam od sebe priletel sem«. Kar pa ni nujno res. Mizogini, antifeministi, homofobi, rasisti, etnonacionalisti, šovinisti in podobni tipi so ga klicali, da bi lažje prikrili in relativizirali svoje nasilje. In klical ga je Janša, da bi lažje prikril in relativiziral svoje politično nasilje – in da bi nas lažje, pravi Spomenka Hribar, prodajal »kot svojo lastnino, kot puloverje, Madžarom in še komu« ter nas potiskal med »avtoritarne države, ki se otepajo vladavine prava«.

Virus pokaže, kako se je nasilje v Sloveniji leta 2020 vse bolj zgoščalo – hitreje od metafor zanj. Ali če naj parafraziram Golobovega mikrobiologa Goloba: Slovenci in virusi smo imeli skupnega prednika. Očitno.

Vsi vemo, da nasilje v družini običajno poraste tudi v času praznikov ali počitnic, ko so rablji in žrtve dlje skupaj – in zdaj so počitnice! Navsezadnje, Janša je nedavno – v intervjuju Igorju E. Bergantu – rekel, »da za večino prebivalstva ključen prispevek k temu, da epidemijo umirimo, predstavlja ležanje na kavču in gledanje televizije«.

Ironija je le v tem, da kavč, ki ga Janša priporoča Slovencem, dobi v Virusu povsem nov pomen. Ne, kavč definitivno ne bo nikoli več to, kar je bil. Dvomim, da bo še hotel kdo poležavati na njem. Ali pač. »Življenje je lepo, če znižaš kriterije.«