Ihta / Maja Novak: Ali me mora biti sram?

Leta 1978 smo. Osemnajst jih štejem in sama se potikam po Parizu. V žepu imam 20 frankov, ki mi jih je odštel oče, preden me je, da bi lahko v miru delal, zjutraj nagnal raziskovat. Dvajset frankov ni bogastvo, z njimi je mogoče kupiti le vstopnico za kino ali croc monsieur in pivo, zato se v glavnem res samo sprehajam. V parku Jardin de Luxembourg k meni pristopi simpatičen plavolasec, najverjetneje študent, in nepopisno prisrčno vpraša: »Oprostite, gospodična, ali mi dovolite, da se pogovarjam z vami?« Kar, kar, miško, če obljubiš, da boš še naprej tako srčkan. »Od kod ste?« Iz Jugoslavije, povem. Miškov »Olala!« zveni nadvse frankofonsko. V njem je mogoče zaznati začudenje (ali Jugoslovani sploh smejo izza železne zavese?), morda tudi ščepec zgroženosti, vseeno pa onkraj slehernega dvoma tudi spoštovanje.