Alem Ćurin (1953–2020)

Nekoč je bil … četrtek.

Četrtek, 26. decembra 1957. Dan po božiču, ki v Jugoslaviji seveda ni bil državni praznik, ampak čisto navaden dan. In tudi štefanovo bi bil povsem navaden dan, če se ne bi takrat v kioskih pojavila prva številka nove stripovske revije, imenovane po slovenskem nacionalnem junaku, Kekcu.

Prvotno naj bi se sicer novi otroški magazin imenoval Lajka, po psu, ki so ga v Sovjetski zvezi dober mesec prej izstrelili v vesolje. To pa ni bilo preveč všeč Kardelju, ker ni imel ravno v čislih Rusov, zato so se vplivnemu slovenskemu politiku v uredništvu malce priliznili in mladinski list preimenovali v – Kekca.

Takrat je štiriletni Alem iz Splita prvič videl strip (ki ga je domov prinesel starejši brat). To je bila ljubezen na prvi pogled. Dobesedno se je zatreskal vanj.

»Crtan otkad ne znan za sebe,« je nekoč dejal. Risal je vedno in povsod. Kavboje in Indijance. In druge junake. Vendar ni vedel, kaj bi počel z njimi. Ko pa se je pred njim odprl barviti svet stripa v Kekcu, je vedel. Risal bo stripe. Vendar mu strip ljubezni ni vračal v isti meri. Pravzaprav mu je sploh ni vračal. Ne sam strip, ampak uredniki v časopisih, ki so objavljali stripe.

Po osnovni šoli je, jasno, hotel iti na oblikovno, vendar mu starši niso pustili, tako da je najlepša fantovska leta preživel v gimnaziji. Potem se je, še bolj jasno, vpisal na likovno akademijo. Tam bom lahko risal stripe, si je mislil. Pa se je zmotil. Na akademiji niso bili prav nič navdušeni nad stripi, zato je šolo obesil na klin. In začel risati svoj prvi veliki strip. Pučani, plemići, suci so bili zgodovinska saga iz srednjeveških časov Splita po zgledu legendarnega Princa Valianta. Obsegali naj bi več kot sto strani, Alem jih je narisal dvanajst in jih začel ponujati časopisom. Po prvih realistično narisanih straneh je prešel v nadrealizem in abstrakcijo in seveda nihče ni hotel objaviti stripa, v katerem avtor čudaško menja slog risbe in pripovedi, pri čemer človek sploh ne ve, kakšni vratolomni obrati se bodo še zgodili do konca stostranskega albuma.

»Crtan kako se osićan,« je odgovoril na vprašanje, zakaj strip ni enotno narisan, česar pa uredniki, ki so se seveda počutili povsem drugače kot mladi začetnik v svetu stripa, niso razumeli.

Če noče gora k Mohamedu, bo šel pa Mohamed h gori, si je mislil Ćurin in odšel v Meko stripa, Pariz. Po nizu okoliščin, ko je kot brezdomec živel v nekem podstrešnem stanovanju, kjer je narisal prve strani Dalmatinca (tak je bil namreč naslov stripa), je spoznal Danila Kiša in ta mu je strip prevedel v francoščino, drugi jugoslovanski Parižan Enki Bilal pa mu je odprl vrata v takratno največjo založniško stripovsko hišo Dargaud. Alemu so se uresničile sanje, podpisal je pogodbo z urednikom Jean-Marcom Thévenetom in samo nebo je bilo meja za mladega Jugoslovana. Vrnil se je v Split, ker mu je nepričakovano umrl oče, in se čez pol leta vrnil z dokončanim stripom. Vendar se je medtem urednik zamenjal, novega pa Ćurinov strip navkljub podpisani pogodbi ni prav nič zanimal. Tako je bila Alemova kariera risarja stripov zapečatena (prvi album List vode je izdal veliko kasneje, šele pri dvainšestdesetih letih).

Posvetil se je slikarstvu in ilustraciji. Najprej je risal nadrealistične slikarske plakate za splitsko Hrvatsko narodno kazalište, potem pa je šel k Feral Tribunu, verjetno najboljšemu postjugoslovanskemu satiričnemu časopisu, kjer je risal politične ilustracije. Ferala, ki je bil v devetdesetih letih skorajda edini glas razuma na Hrvaškem, se je nacionalistična oblast hotela na vsak način in z vsemi sredstvi znebiti, in to ji je leta 2008 tudi uspelo. Takrat se je Ćurin, goreč levičar (komunist po srcu, ki je partijsko knjižico že v sedemdesetih letih zabrisal v morje), preselil k tedniku Novosti, glasilu srbske manjšine, ki je imel od takrat najboljše naslovnice na Hrvaškem. In nasploh. Ostalo je zgodovina.

Ćurinovi stripi so bili za širše stripobralstvo morda res malce nenavadni in precej nedoumljivi, njegove satirične politične ilustracije pa so postale navkljub nadrealističnim elementom – ali pa prav zaradi njih – pravi hit. Izvirne ideje z ostro, a duhovito kritiko družbe je vizualno prikazal z realistično akademsko risbo in domišljijskimi prizori v kompozicijsko dovršeni sliki. Njegove ilustracije so zadevale kot heroin. Ob njih ni mogel nihče ostati ravnodušen. Sploh pa ne njegovi politični nasprotniki.

Spoznala sva se nekoč na stripovskem festivalu v Makarski. Zvečer sva sedela na znameniti peščeni plaži, jedla pečene girice iz bližnje oštarije in jih zalivala z dalmatinskim vinom in laškim pivom. In se pogovarjala. O vsem mogočem, od žensk do politike. Največ pa seveda o stripih. Oboževal je Malega Nema, Krazy Kat, Princa Valianta in Corta Maltežana. O katerih je pisal tudi eseje, ki jih je objavil v knjigi Egostriper. Najboljši knjigi o stripu, kar sem jih kdaj bral. Bil je izvrsten stilist in njegovi eseji so dobesedno razbijali. Pisal je ravno tako, kot je govoril. Udarno, sočno in živahno, v pojočem dalmatinskem narečju, da sem ga včasih komajda razumel. In ko se je zagrel, skorajda nisi mogel priti do besede. Kar pa me še zdaleč ni motilo. Kajti pravi užitek ga je bilo poslušati in se družiti z njim. Pozneje sva se še velikokrat srečala, predvsem v Makarski in Beogradu (kjer je enkrat dobil tudi glavno nagrado festivala za najboljši strip) in ob toplem vinu in hladnem pivu nadaljevala stripovske pogovore dolgo v noč. Ali v jutro.

Zadnjič sva govorila pred kakšnim mesecem, ko sem ga povprašal po zdravju (kar v teh koronskih časih še zdaleč ni več zgolj vljudnostna fraza) in pa o njegovih likovnih načrtih za prihodnje leto.

»Pripreman monografiju svojih slova, slika i crteža ... Ja san OK, ne znan šta nosi zima ...« mi je rekel. Zdaj oba veva, kaj mu je prinesla zima.

Nikoli več se ne bova videla. To mi je pa res žal …

Mirno ti more, meštre!