Bloody Nose, Empty Pockets

za +

Divja dvajseta.

V Las Vegasu nekaj let pred začetkom »divjih dvajsetih« sklenejo, da zaprejo bar »Divja dvajseta« – in tale igrani, lažni doku, dejansko posnet v New Orleansu, pokaže, kako je videti zadnji dan. Jasno, ta bar – s tipičnim dolgim šankom in masivnim, zgovornim, duhovitim barmanom – ni le bar, temveč skupnost, ki druži marginalce, nesojene pesnike, propadle igralce, boeme, sanjače, transvestite in barske mušice, lucidne in melanholične, zabavne pripovedovalce, polne »filmskih« replik (»Za uspeh nisi sam odgovoren. Ta se zgodi ali pa ne. Nad tem nimaš nobene kontrole.

Odgovoren si le za to, da se ne osmešiš, preden umreš.«), prepričane, da vse velike balade – recimo Come Softly to Me (Percy Sledge) ali Is That All There Is? (Peggy Lee) – govorijo o njih. Tako jih tudi doživljajo. Ne zato, ker bi bili pijani, temveč zato, ker imajo prav. Ta bar, zadnji ščit pred hladnimi ujmami kapitalizma in gentrifikacije, ki ljudi uničita, ko so povsem trezni, je njihov drugi dom, morda njihov edini dom (tu berejo, meditirajo, jedo, pijejo, se umivajo, brijejo ipd.), se pa dobro zavedajo, da ni nič hujšega od tipa, ki je »nekaj« počel, a zdaj »tega« ne počne več, ker je v baru. Oh, če bi le to, kar počnejo, prelevili v resničnostni šov (Bar!), bi bila »divja dvajseta« njihov čas. In tudi bar »Divja dvajseta« bi preživel, si mislimo, ko gledamo tale lažni doku, ki deluje bolj avtentično in prepričljivo kot večina dokujev. (Amazon Prime)