Pretend It’s a City

za +

New York, New York.

Če ste videli Scorsesejeve Dobre fante, potem se gotovo spomnite trenutka, ko Joe Pesci, alias Tommy DeVito, nenadoma vpraša: “Kako misliš, da sem smešen?” Najprej vsi mislijo, da se heca, toda ko vprašanje ponovi, jih zmrazi, saj vidijo, da mu ni ne do šale ne do smeha. In ko pomislite na druge Scorsesejeve filme, na Ulice zla, Taksista, Podivjanega bika, Kazino in Irca, imate občutek, da tudi Scorseseju ni do smeha, toda v dokuseriji Pretend It’s a City se ves čas tako bučno in tako krčevito krohota, da nekajkrat skoraj pade s stola. Prav ima: Fran Lebowitz, esejistka, kolumnistka, javna govornica in občasno igralka (sodnica v Volku z Wall Streeta), ki jo intervjuva in portretira, je res brutalno duhovita.

Turistov ne mara – še manj mara turiste, ki jo sprašujejo, kje je kaj. Ne omenjajte ji wellnessa. Telefona in računalnika nima, ima pa 12.000 knjig. In ker ima toliko knjig, ne prireja zabav – ni prostora za ljudi. A vse pozna. V New York se ni preselila zato, ker bi bil varen ali čist ali poceni, ampak zato, ker tu ni tako kot doma – kot tam, od koder se je priselila. New York je zabaven, duhovit, originalen – tak kot Fran Lebowitz, varuhinja njegove zabavnosti, njegove duhovitosti, njegove originalnosti. In ja – njegove urbanosti. Njegove kakofonije. Ne mi težit – to je mesto! Sem vsi prihajajo zato, da bi bili zabavni, duhoviti, originalni, urbani – smešni. Dokuserija Pretend It’s a City izgleda kot nadaljevanje filma New York, New York, Scorsesejeve himne New Yorku, kot nadaljevanje Irca, Scorsesejeve himne “dobrim starim časom” (no, nostalgiji), in kot nadaljevanje dokuja Public Speaking, v katerem je Scorsese prvič – leta 2010 – portretiral Fran Lebowitz. Nikoli se je ne naveliča. Tako kot se nikoli ne naveliča New Yorka. (Netflix)