Filmska revolucija

Gibanje #MeToo je v Hollywoodu odkrilo nov tip toksičnega moškega – doslej so iz omar padali spolni nadlegovalci, izsiljevalci in posiljevalci, zdaj pa je iz omare padel »kanibal«. In »kanibal« naj bi bil Armie Hammer, zvezdnik filmov Pokliči me po svojem imenu, Osamljeni jezdec, Socialno omrežje, Mož iz agencije U.N.C.L.E. in Rebecca. Vsaj takšna oznaka se ga je oprijela na socialnih omrežjih, ki zadnje tedne strastno premlevajo njegove »kanibalske« perverzije. Različne ženske – bolj kot ne njegove bivše – so namreč razkrile, da naj bi užival v pitju krvi, sekanju prstov, emocionalnem zlorabljanju, zasužnjevanju partneric in posiljevalskih fantazijah. Ena izmed njih je celo razkrila, da naj bi hotel speči in pojesti njeno rebro, druga pa, da naj bi ji v medenico vrezal svoji inicialki.

Jasno, Hammer je toksičen, oh, več kot toksičen – hipertoksičen. Le kdo bi se še hotel fotografirati zraven »kanibala«? Le kdo bi še hotel igrati s »kanibalom«? Dva projekta – romantično komedijo z Jennifer Lopez in serijo o snemanju Botra – so mu že odpovedali. Tu se kakopak zastavijo vsa običajna, že dobro znana vprašanja: kaj bodo naredili s filmi, ki jih je posnel in čakajo na premiero (recimo Smrt na Nilu, sicer Disneyjeva produkcija), kaj bo z najavljenimi filmi visokega profila, v katerih naj bi igral (recimo The Billion Dollar Spy ali nadaljevanje filma Pokliči me po svojem imenu), bodo agenti pustili, da njihovi klienti – filmski zvezdniki, že itak hitro pokvarljivo blago – igrajo s »kanibalom«? In seveda, kaj bo z njegovimi starimi filmi, jih bodo televizije sploh še prikazovale?

Ne pozabite: filmi s Kevinom Spaceyjem so praktično izginili – kot da ga nikoli ni bilo. Tudi drugih igralcev, ki jih je detroniziralo gibanje #MeToo, ni več na spregled. Harvey Weinstein je v globoki ječi. Če je družba prišla do točke, ko brez milosti skensla spolne nadlegovalce in posiljevalce, kakšne so možnosti, da ne bi skenslala nekoga, ki ga obtožujejo, da je »kanibal«?

Armie Hammer je politično mrtev. V nasprotju z Donaldom Trumpom, ki ni izgubil niti enega fena, čeprav ga je spolnega nasilja – tudi posilstva – obtoževalo več kot dvajset žensk. Na lanskih volitvah je zanj volilo 74.216.154 ljudi – dobrih 11 milijonov več kot leta 2016. Ha. To, da so ga ženske obtoževale spolnega nasilja, mu ni uničilo kariere. In tudi socialna omrežja ga niso skenslala, ko je žalil in poniževal ženske, ampak šele ko so ga obtožili, da je podžigal državni udar in juriš na Kapitol.

Mar ni Hollywood vedno znova poskrbel, da temnopolti igralci in igralke niso dobivali filmskih nagrad? Mar ni vedno znova poskrbel, da za te nagrade niso bili niti nominirani?

Ker je bil tudi filmski igralec (za hip ali dva se je pojavil v filmih Sam doma 2, Zoolander, Eddie, 54 itd.), je bil član Združenja filmskih igralcev (Screen Actors Guild, alias SAG), iz katerega pa se je nedavno – bombastično – izpisal: »Zame niste naredili ničesar!« A v resnici se je izpisal le zato, da bi prehitel samo Združenje, ki ga je hotelo izključiti – zaradi podžiganja napada na Kapitol ter diskreditiranja in ogrožanja varnosti novinarjev (številni so člani tega Združenja, v katerem so od leta 2012 tudi »televizijski in radijski umetniki«).

Vse pa je navdušil odgovor Združenja na Trumpov izpis: »Thank you.« Hvala. Duhovito. Zabavno. Absurdno. Tragično. Absurdno in tragično? Absolutno: ko vas navdušuje duhovitost Združenja, se namreč vprašate, kako to, da Združenje te duhovitosti ni pokazalo že prej. Ali bolje rečeno: kako to, da ga ni že davno izključilo zaradi spolnega nasilja, ki mu ga očitajo številne ženske?

Vidite, Trump in Hollywood sta se v neki točki vendarle ujela. Kot veste, je Trump mahal s sloganom: Naredimo Ameriko spet veliko! Kaj to pomeni, vemo: Ameriko je treba zavrteti nazaj, v čas, ko so obstajale povsem jasne in razločne rasne in spolne hierarhije, ko so bili torej črnci podrejeni belcem, ženske pa moškim. A če malce bolje pomislite: mar se ni v ta svet jasnih in razločnih rasnih in spolnih hierarhij nekoč – tedaj, ko je bila Amerika velika – sijajno vklopil tudi Hollywood? Mar ni vedno znova poskrbel, da temnopolti igralci in igralke niso dobivali filmskih nagrad, kot so oskarji ali zlati globusi? Mar ni vedno znova poskrbel, da temnopolti igralci in igralke za te nagrade niso bili niti nominirani? Mar ni vedno znova poskrbel, da so temnopolti igralci in igralke dobivali vloge, za katere sploh niso mogli biti nominirani, kaj šele nagrajeni?

Ugani, kdo ne pride na večerjo?

Ko so temnopolto Hattie McDaniel člani Filmske akademije – praktično sami belci – leta 1940 vendarle nagradili z oskarjem za stransko vlogo v spektaklu V vrtincu, je niso nagradili zato, ker bi se jim zdela tako dobra, ampak zato, ker se jim je zdelo, da je odlično odigrala služkinjo – da je torej evforično poudarila črnsko uživanje v podrejenosti belcem. Ja, nagradili so jo, ker je tako dobro odigrala stereotip – ker ga je tako doživeto poosebila. Poleg tega pa so s tem še sebi čestitali za »širino«.

Črnce so v holivudskih filmih najprej igrali belci, tudi v Koči strica Toma in razvpitem Griffithovem Rojstvu naroda. To je bil čas, ko so bili za belce v vlogah črncev bolj sprejemljivi belci kot črnci. Senzacijo je potem povzročilo odkritje, da lahko črnce igrajo tudi sami črnci, toda Hollywood jih je, pravi Donald Bogle (Toms, Coons, Mulattoes, Mammies, and Bucks, 1973), tako stereotipiziral, da je od njih ostalo le pet hudo pretiranih karikatur, le pet grotesknih rasnih stereotipov: Tom, lisjak (Coon), tragični mulat (Tragic Mulatto), mami (Mammy) in brutalni črni gizdalin (Brutal Black Buck). Vseh pet stereotipov je poudarjalo črnsko inferiornost, obenem pa tudi črnsko zadovoljstvo v podrejenosti in pasivnosti. Ja, Hattie McDaniel, alias Mammy.

To, da v »črnskem letu« med nominiranci za najboljšo dramo oz. komedijo/muzikal ni niti enega črnskega filma, bi lahko veljalo za trumpizem – ali pa že kar za rasizem.

V šestdesetih, ko se je razvnel črnski boj za državljanske pravice in ko stari holivudski stereotipi niso bili več sprejemljivi, pa so ironično ugotovili, da lahko črnci nastopajo tudi v vlogah belcev. In Sidney Poitier je postal kralj teh vlog – vse njegove vloge bi lahko odigrali belci. Toda Poitier je prebil holivudski led. Črncem je odprl vrata v Hollywood, v demokratsko krilo Amerike. Cena, ki jo je moral plačati, pa je na dlani: pristati je moral na stereotipizacijo, na belsko liberalno vizijo črnca – na lik črnca, ki odrešuje belce. Stric Tom se je moderniziral. Ne preseneča, da je bil najbolj sprejemljiv v vlogah črncev, ki odrešujejo belce, prav tako ne liberalni mit, da je »integracija« uspela (Beg v verigah, Ugani, kdo pride na večerjo, V nočni vročini). In iz tega stereotipnega, nekontroverznega, kompromisnega, politično korektnega reševanja belcev – iz tega potrjevanja liberalnega, holivudskega mita o uspeli »integraciji« – je naredil kariero.

Poitier je bil prvi črnec, ki je dobil oskarja za glavno vlogo. Leta 1963 je nastopil v filmu Lilije s polja, v katerem je igral Homerja, popotnika, ki se mu avto nekje na zahodu pokvari, tako da obtiči v ruralni skupnosti evropskih nun, ki v njem vidijo svojega »odrešenika«, ali bolje rečeno – v njem vidijo človeka, ki jim bo zgradil kapelo. Kar Poitier tudi stori, in to garaško. A brezplačno. Poitier ni sprejemljiv zato, ker je plemenit, ampak zato, ker je ustrežljiv. Zato tudi rasni prepad sploh ni problematiziran. Le zakaj bi bil? Na eni strani je črnec, na drugi pa so nune – med njimi se itak ne more nič zgoditi, vsaj nič seksualnega. In zato je njegova barva kože povsem nekontroverzna, neproblematična – nihče sploh ne opazi, da je črn.

Film, posnet leta 1963, ko je rasna segregacija še obstajala, se je obnašal tako, kot da rasna segregacija ne obstaja več, toda belke potem prvega črnca, ki pride mimo, določijo za svojega »sužnja«. Zakaj je torej dobil oskarja? Ker je igral najboljšega prijatelja belk – in ker jim je omogočil, da se odrešijo. In seveda, ker je Hollywoodu omogočil, da si je lahko čestital za liberalizem, za uspešno »integracijo«. Hollywoodu je omogočil, da ustvari vtis, da je ta film, Lilije s polja, zadnja beseda o rasni enakopravnosti.

Vsi se imenujejo Državljan Kane

In dalje: mar ni Hollywood vedno znova poskrbel, da ženske niso režirale filmov? Vsekakor. In če je že ravno pustil, da so jih režirale, je vedno znova poskrbel, da so režirale le takšne, za katere niso mogle biti nominirane, kaj šele nagrajene. Kar velja tudi za temnopolte režiserje: če so že ravno režirali filme, potem je Hollywood vedno znova poskrbel, da so režirali filme, za katere niso mogli biti nagrajeni. Še nominirani ne.

In končno: mar se prav Hollywood še vedno ne obnaša tako kot nekoč – v času »velike« Amerike? Čakajte, kaj že nekaj let počnejo aktivistična združenja in gibanja (#OscarsSoWhite), ki se zavzemajo za pravičnejšo reprezentiranost žensk in manjšin v filmih in televizijskih programih, za rasno in spolno raznolikost? Tole: na ves glas in vztrajno opozarjajo, da Hollywood ignorira nebelce in ženske. Ali natančneje: opozarjala so, da temnopolti igralci in igralke ne dobivajo filmskih nagrad, oskarjev in zlatih globusov, da zanje niso niti nominirani, da sploh ne dobivajo vlog, za katere bi bili lahko nominirani in nagrajeni. In seveda: opozarjala so, da brez nominacij in nagrad – brez priznanja – ostajajo filmi, ki so jih režirali temnopolti, nebelci ali ženske. Pritiskala, agitirala, protestirala in lobirala so, da bi stresla in spremenila Hollywood, ki je vse preveč spominjal na Trumpovo vizijo spet velike Amerike. V Hollywoodu je Amerika že postala spet velika.

Združenje tujih dopisnikov iz Hollywooda, ki je nedavno objavilo nominirance za zlate globuse, je doslej 32-krat nominiralo Meryl Streep, tokrat pa ne – niti za The Prom niti za Let Them All Talk (Združenje zdaj za vsako reč nominira Cate Blanchett). To se je zdelo vsem presenetljivo, naravnost šokantno. Kot se je zdelo presenetljivo ali že kar šokantno to, da je Združenje recimo ignoriralo Netflixovo serijo Bridgerton, nominiralo pa recimo glasbeno komedijo Music, ki jo je režirala pevka Sia, ki je ni nihče videl in ima na portalu IMDB oceno 3,6. Toda daleč najbolj presenetljivo – in ja, šokantno! – je to, da med petimi nominiranci za najboljšo dramo in petimi nominiranci za najboljšo komedijo/muzikal ni niti enega črnskega filma. Niti One Night in Miami. Niti Ma Rainey’s Black Bottom. Niti Da 5 Bloods. Niti katerega drugega – Judas and the Black Messiah, Malcolm & Marie, Sylvie’s Love, The 40-year-Old Version, Miss Juneteenth, Selah and the Spades, Jingle Jangle. Opcij je bilo res veliko. Več kot kadarkoli. Ne brez razloga: lani je namreč zablestela množica črnskih filmov – filmov, ki govorijo o unikatno črnski izkušnji, ki so jih posneli temnopolti režiserji in v katerih prevladujejo temnopolti liki. Nekateri celo pravijo, da je bilo lani »črnsko leto«.

To, da v »črnskem letu« med nominiranci za najboljšo dramo oz. komedijo/muzikal ni niti enega črnskega filma, bi lahko veljalo za trumpizem – ali pa že kar za rasizem.

Kar seveda govori o tem, da so imele ženske izjemno filmsko leto. Vse tisto ropotanje in rožljanje s ključniki à la #OscarsSoWhite in #GlobesSoWhite se je izplačalo! Ne, ni bilo zaman.

Kar nas pripelje v čas podeljevanja filmskih nagrad, ko Združenje tujih dopisnikov iz Hollywooda med nominirance za najboljšo dramo oz. najboljšo komedijo ni uvrstilo niti enega črnskega filma. In to v »črnskem letu«! V letu gibanja Black Lives Matter! V letu, ki so ga, kot pravi Greg Braxton (Los Angeles Times), »definirale črnske zgodbe«! V letu, ko je 74.216.154 Američanov volilo rasista in ko se je po brutalnem policijskem uboju temnopoltega Georgea Floyda še enkrat potrdilo, da Ameriko trga rasizem, je Združenje, ki menda šteje le 87 članov (v nasprotju s Filmsko akademijo, ki jih šteje že okrog 10.000), ignoriralo filme o črnski izkušnji in nominiralo same belske filme o belcih, kot da je belska izkušnja univerzalna in merodajna. Kot da je torej belska izkušnja metafora človeške izkušnje.

Kar je nekako logično, če pomislimo, da člani zelo vplivnega Združenja tujih dopisnikov iz Hollywooda, ki že 77 let podeljuje zlate globuse (nekateri ga imajo za »ilegalni kartel«), niso Američani, temveč pretežno tujci, pretežno belci, ki so dovzetnejši za trpljenje belcev. Združenje si je že lani prislužilo ključnik #GlobesSoWhite, ker je ignoriralo sijajni črnski seriji Watchmen in When They See Us. Slednja je popisovala sojenje po krivem obtoženim črncem – film The Trial of the Chicago 7, ki popisuje sojenje po krivem obtoženim belcem, je letos dobil nominacijo. Brez težav.

Poleg tega pa: kaj vse to pomeni? Da za belce noben črnski film ni dovolj dober? Črnski film mora biti Državljan Kane, da se kvalificira za nagrado – za belski film je dovolj že to, da popisuje, kako je nastal Državljan Kane. Nič čudnega, da je med filmi največ nominacij – šest – osvojil prav Mank, Fincherjev making-of Državljana Kana.

Leto izjemnih ženskih filmov

Toda ironično: Združenje tujih dopisnikov iz Hollywooda za najboljšo dramo oz. najboljšo komedijo/muzikal ni nominiralo niti enega črnskega filma, je pa v različnih filmskih in televizijskih igralskih kategorijah nominiralo kopico igralcev in igralk, ki jih povzema akronim BIPOC (»black, Indigenous and people of color«, alias »temnopolti, staroselski in nebelski igralci«): Violo Davis (Ma Rainey’s Black Bottom), Andro Day (United States vs. Billie Holiday), Chadwicka Bosemana (Ma Rainey’s Black Bottom), Riza Ahmeda (Sound of Metal), Taharja Rahima (The Mauritanian), Deva Patela (The Personal History of David Copperfield), Leslieja Odoma Jr.(One Night in Miami), Daniela Kaluuyo (Judas and the Black Messiah), Johna Boyego (Small Axe), Dona Cheadlea (Black Monday) in Ramyja Youssefa (Ramy). Noben nebelski film ni dovolj dober, toda skoraj 20 odstotkov nominirancev je nebelcev – kako naj si razlagamo to diskrepanco? Kot relikt znane rasistične racionalizacije: ne, nisem rasist, saj imam veliko temnopoltih prijateljev!

Še bolj ironično: Združenje tujih dopisnikov iz Hollywooda je med pet nominirancev za najboljšega režiserja uvrstilo kar tri ženske, tri režiserke – Chloé Zhao (Nomadland), Regino King (One Night in Miami) in Emerald Fennell (Promising Young Woman). To se še ni zgodilo. Tri! Nominiranih je več režiserk kot režiserjev. Ženske so bile v tej kategoriji doslej – v 77 letih – nominirane le sedemkrat (po dvakrat Barbra Streisand in Kathryn Bigelow ter Ava DuVernay, Jane Campion in Sofia Coppola), zlati globus za režijo pa je osvojila le Barbra Streisand – za Yentla. Pred skoraj 40 leti! Na oskarjih so jih režiserke odnesle še slabše – v 92 letih je bilo nominiranih le pet režiserk (Lina Wertmüller, Jane Campion, Sofia Coppola, Kathryn Bigelow in Greta Gerwig), oskarja pa je osvojila le Kathryn Bigelow – za Bombno misijo. Woody Allen je bil za režijo nominiran večkrat kot vse ženske skupaj.

Letos se torej za zlati globus potegujejo tri režiserke, toda zlahka si predstavljamo, da bi se jih potegovalo pet – ob Chloé Zhao, Regini King in Emerald Fennell še Eliza Hittman (Never Rarely Sometimes Always) in Kelly Reichardt (First Cow). Namesto Davida Fincherja (Mank) in Aarona Sorkina (The Trial of the Chicago 7). Ja, zlahka si predstavljamo popolni ženski vihar. Navsezadnje, za Spirit Awards – nagrade za najboljše neodvisne filme – so letos nominirane kar štiri režiserke: ob Chloé Zhao in Emerald Fennell tudi Eliza Hittman in Kelly Reichardt.

Kar seveda govori o tem, da so imele ženske izjemno filmsko leto – ja, leto 2020 je bilo leto izjemnih ženskih filmov, »žensko leto«. Ne pozabite na Josephine Decker (Shirley), Mirando July (Kajillionaire), Radho Blank (The 40-Year-Old Version), Channing Godfrey Peoples (Miss Juneteenth), Kristen Johnson (Dick Johnson Is Dead), Kitty Green (The Assistant), Amy Seimetz (She Dies Tomorrow), Marjane Satrapi (Radioactive), Julio Hart (I’m Your Woman), Sofio Coppola (On the Rocks), Natalie Eriko James (Relic), Autumn de Wilde (Emma), Taro Miele (Wander Darkly), Alice Winocour (Proxima), Kris Rey (I Used to Go Here), Martho Stephens (To The Stars), Shannon Murphy (Babyteeth) in Julie Taymor (The Glorias), pa tudi na Patty Jenkins (Wonder Woman 1984) in Niki Caro (Mulan).

Filmi, ki so jih režirale ženske, so bili opaženi in slavljeni, mediji so se jim posvetili, bili so dobro oglaševani in viralni, tudi dobro plasirani in trženi – bili so vidni, neskriti, dostopni. Pandemija, ki je paralizirala kinodvorane, je sprostila nove filmske kanale, spletne platforme, virtualne dvorane, videe na zahtevo ipd. in ustvarila novo, fragmentirano, decentralizirano okolje, v katerem tradicionalne distribucijske matrice, tradicionalni kanoni, tradicionalne spolne hierarhije, tradicionalne asimetrije struktur moči ter tradicionalni sistemi izključevanja in neenakosti ne veljajo več.

A še nekaj se je zgodilo: ženske so začele očitno dobivati projekte, ki letijo. Ki ugriznejo. Ki odmevajo. Ki kličejo nagrade, priznanje. Prej namreč ni bil problem v tem, da ženske niso bile nominirane za zlate globuse in oskarje – ne, problem je bil v tem, da do prestižnih projektov, ki bi lahko dobili nominacije ali celo nagrade (do materiala, ki bi odmeval), sploh niso imele dostopa.

Ali črnski filmi ali ženske?

Pomeni, da je vendarle prišlo do tektonskih premikov – da filmska industrija, v kateri še vedno povsem prevladujejo belski moški (91 odstotkov studijskih šefov je belcev, 82 odstotkov je moških), spreminja politiko, da je končno spregledala, da se končno diverzificira, da ženske in nebelci končno prihajajo do projektov, s katerimi se je mogoče potegovati za nagrade.

To pa pomeni še nekaj: vsa tista pritiskanja in agitiranja in teženja in lobiranja aktivističnih združenj in organizacij, ki se zavzemajo za pravičnejšo reprezentiranost žensk in manjšin v filmski industriji, so zalegla!

Vse tisto ropotanje in rožljanje s ključniki à la #OscarsSoWhite in #GlobesSoWhite se je izplačalo! Ne, ni bilo zaman. Ni bilo brez učinka. Vsi tisti protesti, vse tiste peticije – bile so smiselne! In nujne! Videle so prihodnost.

To, da je prišlo do filmske revolucije, v nekem smislu potrjuje prav kaotičen odnos  Združenja tujih dopisnikov do nove filmske situacije: nominiralo ni nobenega črnskega filma, a tri režiserke. Kot da je še vedno mogoče izbirati – ali črnski filmi ali režiserke? Kot da ne moremo imeti obojega naenkrat. Kot da je oboje hkrati nemogoče. Kot da je oboje hkrati preveč. Kot da tega ni mogoče misliti. Kot da se je realnost nenadoma tako zgostila in zakomplicirala, da je ni več mogoče sprocesirati. Kot da bi hoteli reči: dajmo počasi, lepo po vrsti, ne zaletavajmo se – najprej ženske, potem nebelci!

Zato tudi ne preseneča, da Združenje tujih dopisnikov v kategoriji najboljše televizijske serije ni nominiralo fantastične, osupljive, detabuizacijske serije I May Destroy You, ki popisuje, kako se na posilstvo, s katerim se konča njen obisk bara Ego Death (neznanec jo skrivaj omami in zlorabi), odzove temnopolta pisateljica Arabella. Najprej misli, da je padla. Potem pa mora še enkrat premisliti vse – moške, seks, odnose, svojo identiteto, konsenz, spolne in socialne hierarhije ter nesluteno pestrost spolnih zlorab. Noče biti le žrtev. »Nikoli sploh nisem opazila, da sem ženska, ker sem bila preveč okupirana s tem, da sem revna in temnopolta.« Serija, briljantni destilat zeitgeista, ki ga je napisala, režirala, producirala in odigrala Michaela Coel, torej v popolni vihar poravna probleme rase, spola in seksa, gibanji #MeToo in Black Lives Matter – kar pa je očitno too much.

Da tega – te revolucije – ne bo mogoče ustaviti, pa potrjujejo igralske nominacije, ki jih je nedavno razglasilo Združenje filmskih igralcev. Prvič, med njimi je ogromno igralcev in igralk, ki sodijo v BIPOC (Riz Ahmed, Chadwick Boseman, Daniel Kaluuya, Leslie Odom Jr, Viola Davis, Steven Yeun itd., tudi Michaela Coel). Drugič, v tekmi za najboljšega glavnega igralca je več nebelcev kot belcev. Tretjič, v filmskih igralskih kategorijah je 40 odstotkov nebelskih nominirancev (Chadwick Boseman, ki je umrl lani poleti, je prejel kar štiri nominacije).

In četrtič – kar pa je bistveno: ker Združenje filmskih igralcev podeljuje le filmske nagrade, nagrado za najboljši film kompenzira z nagrado za najboljši nastop igralskega ansambla, v tej kategoriji pa so letos nominirani kar štirje nebelski ansambli, ali natančneje – ansambli filmov Da 5 Bloods, Ma Rainey’s Black Bottom, One Night in Miami in Minari, ki jih je Združenje tujih dopisnikov zavrnilo (vsesplošno čaščeni Minari, sicer ameriški film, ki se dogaja v Ameriki, ki ga je režiral Američan, Lee Isaac Chung, in v katerem ameriški igralci govorijo korejsko, je pristal »le« med nominiranci za najboljši tujejezični film).

In to je za vse te nebelske filme več kot dobra novica – le trije filmi, ki so dobili oskarja za najboljši film, niso dobili nominacije za najboljši nastop igralskega ansambla. Kar seveda kaže, da bo oskarja za najboljši film zelo verjetno dobil prav nebelski film. Še toliko bolj, ker se vsi ti filmi dogajajo pretežno v preteklosti in ne obravnavajo sodobnega rasizma, vsaj ne direktno, tako da bodo sprejemljivejši belcem, ki tvorijo večino članstva Filmske akademije.

V preteklosti? Vidite, ne moreš imeti vsega. Ne smeš prehitevati.

A še nekaj bode v oči: v vseh teh filmih – z izjemo Minarija – prevladujejo moški. Ha.

Ne moremo dobiti vsega naenkrat, ne moremo izenačiti vseh naenkrat – ali črnski filmi ali ženski filmi? Ali črnski filmi ali ženske? In seveda: ali ženske ali latinskoameriški igralci? Prav res – kje so latinskoameriški igralci? Ne pozabite: 20 odstotkov Američanov je latinskoameriškega rodu, med igralskimi nominiranci obeh Združenj pa najdete le enega samega igralca latinskoameriškega rodu – Lin-Manuela Mirando (Hamilton).

Ta holivudska logika spominja na odnos, ki ga ima večinsko prebivalstvo do manjšin – pravice jim vedno dozira, vedno jim jih daje po delčkih. Hej, ne moremo vsem manjšinam in »drugačnim« kar naenkrat priznati vseh pravic!

Boj se nadaljuje.