Nazaj v socializem

Prleški grafit v Ljutomeru
© Prlekija on net

Natanko to so počeli socialistični oblastniki: ljudi so ščuvali proti medijem (in drugim ustanovam), ki so bili kritični do oblasti. Hej, glejte, kaj mediji počnejo z vašim denarjem! Norčujejo se iz vaših žuljev!

Janša bi prejšnjemu ministru za šolstvo odvzel otroke, krivdo za genocid v Srebrenici je pripisal komunizmu, starše, ki so v Zasavju zahtevali, da njihove otroke spustijo v šole, pa je obtožil širjenja epidemije

Še huje: RTV, Pop TV in Kanal A so s svojim načinom poročanja pripomogli k širjenju epidemije! Za 3800 mrtvih ni kriva Janševa vlada – krivi so mediji! Ljudstvo je pred časom tudi svaril, da »STA spet promovira skupino kršilcev preventivnih odlokov in ukrepov za obvladovanje koronavirusa. Z vašim denarjem.« Razumete – z vašim denarjem! Natanko to so počeli socialistični oblastniki: ljudi so ščuvali proti medijem (in drugim ustanovam), ki so bili kritični do oblasti. Hej, glejte, kaj mediji počnejo z vašim denarjem! Norčujejo se iz vaših žuljev! Mar ni Janša rekel, da so nevladne organizacije v zadnjih desetih letih dobile več denarja kot domovi za starejše in študentski domovi skupaj?

Janša kritiko tako slabo prenaša kot najbolj stalinizirani socialistični oblastniki. Kot je rekel Dušan Merc, predsednik Društva slovenskih pisateljev: »Če kdo pove kaj na njegov račun, je že ves paničen. Pa kaj mu je?« Upravni odbor DSP pa je opozoril, da je Janša »tako ali tako prevzel vse vzvode oblasti. Ne gre samo za vodenje države, pač pa jo zapira v kletko enoumja. Postal je edini govorec resnice o stanju v državi na vseh področjih. S tem je zamajal temelj demokracije – do svobode govora in pravice državljanov do pravih informacij.« Dodati bi morali le: te reči so se pri nas nazadnje dogajale v časih svinčenega socializma.

Spomnite se partijskih oblastnikov – povsod so videli zaroto. Vedno so tudi na dolgo in široko naštevali vse, ki naj bi ogrožali nacionalno varnost. Kot Janša. Ki ga ogrožajo »udbomafija«, »globoka država«, »elite« pa mediji, anarhisti in antifašisti – oh, in Spomenka Hribar, avtorica knjige Svet kot zarota, odgovora na Janševi knjigi Okopi in Premiki. »Tisti, ki jim naše osamosvojitvene sanje nikoli niso bile intimna opcija, so z vsemi sredstvi razdirali, blatili, medijsko morili, zlorabljali pravno državo, kradli volitve in mandate in dostojanstvo Slovencev,« je rekel ob 32-letnici stranke SDS. Tako velika zarota je obstajala le še proti socializmu. In seveda, samo pomislite, za koga vse je Janša že trdil, da ogroža nacionalno varnost – da je torej kriv za »razširjanje virusa po državi«. Spisek je dolg – res partijski.

Kaj so socialistični oblastniki počeli s kritikami, ki so prihajale iz tujine, dobro vemo – poskrbeli so, da zanje sploh nismo izvedeli, ali pa so jih razglašali za laži, ki jih orkestrirajo socialistični Jugoslaviji sovražne sile, ustaški in četniški elementi, ki hočejo zamajati ugled Jugoslavije, zrušiti socializem in prevzeti oblast. Tuje medije, ki so kritizirali socialistično oblast, so prikazovali kot podaljške nekdanjih fašističnih in nacističnih kolaborantov – kot njihove najete roke. In kaj je tvitnil Janša, ko je Lili Bayer na bruseljskem portalu Politico objavila članek, ki je bil kritičen do njegove oblasti? Tole: »Seveda, Lili Bayer je bila najeta, da ne pove resnice, citirala je večinoma neznane vire s skrajne levice in namerno zanemarila vire z imeni in integriteto.« Lili Bayer je le najeta roka »skrajne levice«. Tudi socialistični oblastniki tujim medijem niso mogli odpustiti, da so se sklicevali na »neznane vire« (na »emigracijo«, »disidente«, »sovražnike socializma« ipd.), ne pa na »vire z imeni in integriteto«, kot je partija.

Ne spreglejte, da je Politico Janševi vladi očital, da skuša povečati svoj vpliv na STA in RTV, in opozoril, da »Janševe poteze neposredno nasprotujejo standardom EU glede medijske svobode«. Kar seveda pomeni, da Politico Janševi vladi očita to, kar so socialistični oblasti očitali tuji mediji – da krati medijsko svobodo. Janše torej ne ogrožajo le »notranji« sovražniki (STA, RTV SLO, Pop TV ipd.), temveč tudi »zunanji« (Politico, Deutsche Welle, Spiegel ipd.). Kar pa ne preseneča: tudi partijski oblastniki so nenehno svarili pred »notranjimi« in »zunanjimi« sovražniki.

Socialistični oblastniki so bili alergični na proteste. Tako kot Janša, ki ponavlja, da so protesti ultimativno zlo – vir razširjanja okužb. Trboveljski protest zaradi ponovnega zapiranja šol je zato razglasil za »nerazumno in nevarno izkoriščanje otrok v politične namene v času epidemije«. Nič čudnega, da so socialistični oblastniki naredili vse, da protestov ne bi bilo. Kot Janša. Ljubili in kopičili so represivne ukrepe, odloke in odredbe. Na zalogo. Kot Janša: ljudi kaznujejo, ker trobijo, ker imajo na dežnikih sporne napise (»Dol z vlado«, »Sramota«, »Dovolj JJ«) ali ker pišejo s kredo po tleh, policija serijsko popisuje protestnike (in jim izdaja plačilne naloge), celo šolarje, ki protestirajo proti zaprtju šol, do zob oboroženi specialci postajajo del slovenske krajine, protestnice – starejše gospe, ki se nočejo legitimirati – na silo trpajo v marice. Če se v socializmu nisi pustil legitimirati, so te prav tako na silo strpali v marico.

Janša, ki očitno hoče, da se ob prijavi stalnega prebivališča zbirajo podatki o narodnosti in veroizpovedi (vsaj tako naj bi zvenel nov zakon), je tudi z vnemo nekdanjih socialističnih oblastnikov podaljševal veljavnost odlokov o začasni delni omejitvi gibanja in prepovedi zbiranja ljudi. No, policijske ure pa se itak tako blazno oklepa, kot da jo je izumil. Vprašanje je le, kako se bo od nje ločil. Še toliko bolj, ker vemo, da je bila uvedba policijske ure politični, represivni, ne pa strokovni ukrep – policijske ure ni predlagala strokovna skupina, ampak vlada.

Kaj so socialistični oblastniki počeli s kritikami, ki so prihajale iz tujine? Poskrbeli so, da zanje sploh nismo izvedeli, ali pa so jih razglašali za laži, ki jih orkestrirajo sovražne sile.

S policijsko uro je pridobil moč, ki bi mu jo socialistični oblastniki zavidali. Z odpravo policijske ure bi tvegal izgubo moči in negotovost. Janša pa si ne more privoščiti ne izgube moči ne negotovosti. Minister Hojs je imel kar prav, ko je po incidentu na slovensko-hrvaški meji rekel, da ga je namočila UDBA. Ko so ga Hrvati ustavili, je verjetno svoji mami dahnil: Tu ni več nobene svobode!

»Tega, kar smo mi dosegli, ni dosegel noben narod«

Ustvarja se vtis, da Janša stoji do kolen v socializmu. Ne, v resnici stoji precej globlje v socializmu. Kot vemo, je zelo maščevalen. Tako kot je bila partija. Ta je bila tudi ves čas v vojni. Janša je prav tako v permanentni vojni. Sovražnik nikoli ne počiva! Zato so ministrici za šolstvo, direktorju NIJZ in predstavnikom ministrstva za zdravje prepovedali nastope v televizijskih oddajah, zato so ustavili imenovanje tožilcev (Janša hoče imenovati »svoje«), zato bi v javnem sektorju – tudi v sodstvu in tožilstvu – prisilno upokojevali ( ja, tistih, ki niso »njegovi«, bi se znebil tako, da bi jih upokojil), zato si hočejo podrediti Nacionalni preiskovalni urad (in vse institucije, o čemer pričajo množična non-stop politična kadrovanja), zato hočejo ukiniti kopico nadzornih agencij in zato direktorje in ravnatelje muzejev in drugih kulturnih institucij zamenjujejo tako, kot da gre za politične funkcionarje.

Socialistični oblastniki, ki so muzeje in spomenike svoji revoluciji postavljali s takšno vnemo, s kakršno skuša sam postaviti muzej osamosvojitve, bi mu navdušeno prikimali in celo čestitali – njihov glas je odnesel v deveto vas. Še dlje. Ob koncu lanskega leta je v intervjuju za nacionalko rekel: »Je pa treba odkrito reči, da za večino prebivalstva ključen prispevek k temu, da epidemijo umirimo, predstavlja ležanje na kavču in gledanje televizije.« Zdaj je to za njim ponovil filipinski despot Rodrigo Duterte – otroke je pozval, naj bodo lepo doma, sedijo na kavču in gledajo televizijo.

Ko Janša ni dal soglasja k objavi razpisa za vpis v študijskem letu 2021/22, je rekel, da je treba misliti na potrebe slovenskega gospodarstva, na potrebe trga – in da je treba paziti na to, da ne bomo »ustvarili na tisoče mladih brez možnosti zaposlitve«. Teh odločitev se ne smemo lotevati tako, »kot so se jih že včasih naši predhodniki v preteklosti«. Toda lotil se jih je natanko kot njegovi socialistični predhodniki v preteklosti – da bi ustregli potrebam gospodarstva in da ne bi ustvarjali na tisoče mladih brez zaposlitve, so uvedli usmerjeno izobraževanje! Izobraževanje za trg dela. Vau – vse, kar si je izmislila partija, pride enkrat prav.

Socialistični oblastniki so si hoteli na vsak način podrediti medije. Vse. Od prvega do zadnjega. Od časopisov in revij do radia in televizije – oh, in tiskovne agencije.

K temu je Janša dodal: »Iz dobrega inženirja ali zdravnika velikokrat skozi poklicno kariero nastane tudi dober menedžer. Izjemno redko pa iz dobrega ekonomista, filozofa ali pravnika skozi poklicno kariero nastane dober inženir ali zdravnik.« Kar je bil kakopak le tipični socialistični diamatski sofizem. Zakaj bi iz zdravnikov delali menedžerje – saj nam jih primanjkuje! In zakaj bi hoteli, da nas, če zbolimo za covidom, zdravijo ekonomisti in pravniki – saj nismo nori! A smo razumeli: Janša ne mara filozofov. Tudi partija jih ni marala. Še vedno so nevarni. Še vedno so pametnejši od partije. In oblasti. Kar Janšo navdaja s hudim nelagodjem, magari resentimentom.

Po »duelu« s poslancem Kordišem je od parlamenta terjal, da ga zavaruje pred žalitvami – in verjetno tudi kritikami. Partijci so imeli vsako kritiko za žalitev ali razžalitev – ali pa razširjanje alarmantnih novic. Bi nas po vsem tem res presenetilo, če bi Janša terjal tudi varstvo pred filozofi? Bi nas presenetilo, če bi si v kabinetih Janševih ministrov službe podajali »sinovi, hčerke in punce vplivnežev v SDS« (kot poročajo celo desničarski mediji)? Ne, sploh ne – tudi socialistični oblastniki so zelo radi zaposlovali po merilu družinskih vezi.

In ker je bila partija stroj za uničevanje političnih tekmecev in koalicijskih partnerjev (spomnite se le Dolomitske izjave, s katero je partija sklenila koalicijsko pogodbo s Sokoli in krščanskimi socialisti), ne preseneča, da je strup za koalicijske partnerje tudi Janša: Nova Slovenija, njegova koalicijska partnerica, je leta 2008 izpadla iz parlamenta, SMC in DeSUS pa sta zdaj tik pred razpadom. Marko Štrovs, nekdanji član izvršilnega odbora Nove Slovenije, je leta 2008 – v intervjuju za Mladino – famozno oznanil: »Janša nas reže kot salamo, rezino za rezino.«

Rekli boste: ne do kolen – Janša je do pasu v socializmu! Še bolj, o, še bolj. Še bolj? Je to mogoče?

Socialistični oblastniki so bili alergični na proteste. Tako kot Janša, ki ponavlja, da so protesti ultimativno zlo – vir razširjanja okužb.

Za začetek: Janša stranke poziva k enotnosti in sodelovanju, češ da prihaja »čas odločilnih naporov in boja za dobro prihodnost Slovenije«. Mar ni tudi partija vedno pozivala k enotnosti in obenem opozarjala, da smo ravno sredi boja za prihodnost, ki jo hočejo tisti, ki so »zaslepljeni od zgodovinskega sovraštva«, spodkopati. Fraza »zaslepljeni od zgodovinskega sovraštva« je Janševa, izrekel jo je ob 32-letnici stranke SDS (»ustvarjala je pogoje za blaženje robov slovenskega razkola« in je velika, ker »ni gradila na zamerah«), a zveni tako retro, da bi bila lahko izrečena tudi na 13. kongresu Zveze komunistov Jugoslavije. Kot fraza: »Ni popuščanja!«

Dalje, Janša na veliko deli denar in dodatke – upokojencem, javnim uslužbencem, vojnim veteranom, policistom, gozdarjem in tako dalje (kot je poročal Borut Mekina). Tako velikodušno so denar nazadnje pri nas delile socialistične oblasti.

In končno, Josip Broz Tito je rad rekel: »Tega, kar smo dosegli mi, ni dosegel noben narod!« Zdaj, ko je opozicija vložila interpelacije, so se interpelirani ministri zahvalili, ker bodo dobili priložnost, da predstavijo svoje dosežke, obenem pa je začela vlada na svojih omrežjih slaviti svoje dosežke, ki niti niso njeni, še manj pa so dosežki, saj za dosežke šteje predlog spremembe zakona o pravilih cestnega prometa, predlog, da bi posodobili železniško infrastrukturo, odobritev EU-sredstev za Univerzo v Mariboru in Center za zdravljenje bolezni otrok v Šentvidu pri Stični ipd., pravi portal Necenzurirano: »Kako je dosežek, da nekomu odobriš sredstva, ki niti ne bodo šla iz slovenskega proračuna? Kako je dosežek že to, da zgolj nekaj predlagaš, in kako je dosežek, da si pripravil zakon? Če se bo lastna hvala še naprej razvijala v tej smeri, bomo nekega dne lahko prebrali na družbenih omrežjih, da je dosežek, ker je vlada prišla na delo.«

Ubijte vse normalneže

Ja, ustvarja se vtis, da Janša stoji do vratu v socializmu, toda v resnici je še huje – Janša je edini, ki taktike, orodja, metode in tehnike socialističnih oblastnikov še jemlje resno. Nedavno so razkrili, da je Hugo Chávez kubansko vlado zaprosil, naj mu skrivaj pomaga prenoviti in restrukturirati venezuelsko obveščevalno službo in vojsko, in sicer tako, da si ju bo povsem podredil, da bo torej deležen njune popolne zvestobe. Janši ni bilo treba klicati Kubancev – vse je lahko pobral pri socialističnih oblastnikih, s katerimi je drugoval in ki so ga potem zaprli.

Toda ko gledate, kako Janša deli denar, kako obračunava z »elitami« in kako poziva k enotnosti, si rečete: to so nekoč počele stranke, ki so levo od njega! Vsekakor – stranke, ki so levo od Janše, bi morale deliti denar (socialna država), obračunavati z elitami (finančnimi) in pozivati k enotnosti (ekonomska pravičnost). Pa se je zgodil obrat – Janša jim je sunil agendo. Hočem reči: speljal jim je taktike, orodja, metode in tehnike boja.

V resnici je še huje: levosredinske stranke ga neprestano lovijo. Stalno tekajo za njim, a ga ne dohitijo. Ko se zgražajo nad njegovim tri ali štiri dni starim tvitom, je on že drugje – z novimi in novimi tviti. Vedno zamujajo – za tri ali štiri dni. In ko se one zgražajo nad njegovim tvitom, on deli denar. In obračunava z »elitami«. In »združuje« Slovenijo, jasno, tudi z vprašalnikom, ki ga je razposlal vsem slovenskim gospodinjstvom in ki je oblika leninskega nabora (»Če še niste član SDS, Vas vabim, da se nam pridružite«), po kakršnem je nekoč slovela levica.

Tviti levosredinskih voditeljev in voditeljic – odgovori na Janševe tvite – so irelevantni. Javnost jih sploh ne zazna. Levosredinske stranke čakajo na tiskovno konferenco, na kateri bodo izrazile svoje ogorčenje, ki ga bodo ljudje videli ob sedmih zvečer. Ali še kasneje – ob pol osmih. Tik pred reklamami. Tradicionalni mediji so počasni. Internet je hitrejši.

Odgovor na vprašanje, zakaj levosredinske stranke ne dohitijo Janše, najdete v knjigi Ubijte vse normalneže (prevod Maja Lovrenov), v kateri Angela Nagle popisuje, kako so najprej vsi verjeli, da bo internet postal nova utopija, prostor omrežene družbe, anonimno horizontalno gibanje brez vodje, prostor prave demokracije – »modrosti množic, inteligence roja, kolektivnega uma, državljanskega novinarstva in uporabniškega generiranja vsebin«. Tehnologija bo podrla tradicionalne socialne pregrade, svet bo postal transparenten, prihaja čas sodelovanja, so bili prepričani.

»Želja se jim je izpolnila, vendar to ni ravno utopična vizija, ki so se je nadejali.« Internet se je namreč prelevil v viralni karneval škodoželjnosti, cinizma, agresivne retorike, krutosti, podlosti, mizantropije, blatenja, poniževanja, sramotenja, zaničevanja, ustrahovanja, groženj (s posilstvom, smrtjo), množične histerije, nadlegovanja, zalezovanja, trpinčenja, tekmovanja v stopnji ogorčenja, mizoginije, antifeminizma, etnonacionalizma, rasizma, fašizma, razčlovečenja žensk in etničnih manjšin, povzročanja trpljenja, posmehovanja trpljenju, zasmehovanja Nadjaza (tabujev, politične korektnosti, omejevanja sovražnega govora ipd.), grotesknega blaznenja Ida – prostaškega, peklenskega trolanja.

Feministke je recimo vedno znova čakalo spletno posilstvo: »posilil te bom in ti glavo nataknil na kol«, »smešno bi bilo, če bi jo zdajle posililo pet tipov«, »silovito masturbiram ob tvojem obrazu«. Ženske, ki so se oglašale, so – s fašistoidno superiornostjo – pornificirali in razglašali za »kurbe«, »fotokurbe« in »kante za spermo«. Posilstvo so hoteli legalizirati. Internet je postal »notranjost srednješolskega stranišča«, kraj, kamor gredo ljudje »obelodanit svoje najmračnejše misli«.

Janša na veliko deli denar in dodatke – upokojencem, javnim uslužbencem, vojnim veteranom, policistom, gozdarjem. Tako velikodušno so denar pri nas delile le socialistične oblasti.

Toda to je bil le odgovor na kulturno vojno, ki jo je na spletu bojevala kulturna levica – na »politično korektnost«, »jezikovno policijo«, »neduhovito, pravičniško liberalno sentimentalnost«, »zakoreninjeno identitetno politiko Tumblrja in intersekcijske levice na kampusih«, »absurdne prioritete zahodne liberalne performativne politike« (kot so »kult trpljenja, šibkosti in ranljivosti«, »ultraobčutljivost«, »toksična moškost«, »ponosna debelost«, »spolno nevtralne igrače«, »moralno in kulturno občutljivo potrošništvo«, »mikroagresivnosti«, »samoobtoževanje, še posebej med belimi, moškimi, heteroseksualnimi, cis ali neinvalidnimi člani subkultur« ipd.). Vemo pa, kako se je končala ta kulturna vojna: levičarji in liberalci so drug drugega obtoževali rasizma, seksizma in homofobije, namesto da bi rasizma, seksizma in homofobije obtoževali tiste, »ki so dejansko izvajali rasizem, seksizem in homofobijo«. Ob tem so pozabili na prave prioritete – boj za ekonomsko pravičnost, pravičnejšo obdavčitev bogatih in kapitala, boj za pravičnejše prerazporejanje družbenega bogastva, boj proti neoliberalni privatizaciji javnega sektorja, zdravstva in šolstva. In seveda: revolucije niso bili več sposobni misliti. A so se tolažili: hej, vse je kul – po revoluciji ni nobene nujne potrebe! Če naj parafraziram Herberta Marcuseja: revolucijo moraš biti sposoben misliti tudi v času, ko ni nobene nujne potrebe po njej.

Tisti, ki so sanjarili o novi utopiji, »si niso znali predstavljati, da bo privzela to politično obliko«. Še več: omrežje, o katerem so sanjarili utopisti, je prispelo, a je do oblasti pomagalo priti desnici, ne pa levici, pravi Angela Nagle. Ta utopična »formacija brez vodje« je postala orodje skrajne desnice, ali bolje rečeno: internet je dal skrajni desnici zmožnost, da privzame »estetiko protikulture, transgresije in nekonformizma«, zmožnost, da izgleda in deluje kot dedinja transgresivne tradicije, »ki se vleče od pisanj markiza de Sada v 18. stoletju prek pariške avantgarde 19. stoletja ter nadrealistov in uporniške zavrnitve feminiziranega konformizma povojne Amerike do tega, kar so filmski kritiki imenovali ‘filmi moškega divjanja’ v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, kot sta Ameriški psiho in Klub golih pesti«.

Spletni desničarji so prevzeli »avantgardni slog kršenja tabujev«. Na vsak način hočejo šokirati, razjeziti, razburiti, ogorčiti – kot nekoč punkerji in Laibach. Leva sredina nima več zmožnosti Laibacha – to zmožnost ima zdaj skrajna desnica. Slogani, ki so leta 1968 poganjali levico (»Prepovedano je prepovedovati!«), zdaj poganjajo spletno desnico. Nekoč je bila levica tista, ki je mislila nemogoče in nemisljivo – zdaj je ta, ki misli nemogoče in nemisljivo, spletna desnica, ki je »razpon sprejemljivega diskurza hitro premaknila dlje na desno, kot bi si kdorkoli lahko zamislil«.

Ironično: »Transgresivni nespoštljivi slog protikulture šestdesetih let je bilo to, kar je desnica sovražila v preteklih kulturnih vojnah.« Toda desnica je prevzela natanko ta šokantni, transgresivni, nespoštljivi slog levice, ki ga je v preteklosti, v preteklih kulturnih vojnah, tako zelo sovražila. Penasta retorika feministk in gejevskih aktivistov je desničarje nekoč spravljala ob živce. Kar bolelo jih je. Zvijali so se, cvilili, si ob tem »nihilizmu« in tej »izrojenosti« zatiskali ušesa, šokirani, zaprepadeni, zgroženi in ogorčeni, prepričani, da te transgresije in ta emancipacija (žensk, istospolno usmerjenih, črncev ipd.) pomenijo konec zahodne civilizacije. In jasno – konec zahodnega moškega. Levičarji so šokirali desničarje – jih živcirali, izzivali, zbadali, jezili. Zdaj to desničarji počnejo levičarjem, ki zaječijo ob vsaki »neprimernosti«.

A to ni še nič: spletna desnica je ugotovila, da je levičarska transgresivna hipsterska senzibilnost najboljše orodje za formuliranje desničarske ideologije, potemtakem za formuliranje starih predsodkov skrajne desnice, za formuliranje rasnega prebujenja, mizoginije, antifeminizma, homofobije, islamofobije ipd., za formuliranje fantazij o deportaciji vseh manjšin, ustanovitvi etnodržave in ponovni uvedbi patriarhata – in kakopak za bojevanje kulturne vojne, v kateri so »do pojava nove spletne desnice prepričljivo zmagovali liberalci«.

Spletna desnica, ki poziva k »moški odločnosti« in ki hoče biti »nekaj vznemirljivega, zabavnega in pogumnega«, je zgradila »večplasten imperij alternativnih spletnih medijev« (od etnonacionalističnih blogov in karizmatičnih youtubarjev do artikuliranih konspirologov in urejenih, lepo oblečenih fašistov »krvi in zemlje«), obenem pa se zaveda, da bo morala »ponovno osvojiti vso kulturo, preden bi lahko prišlo do formalne politične spremembe«.

Kar je ironično, že kar absurdno: ideje levice se zdijo uporabnejše spletni desnici kot pa sami levici. »Vrednost transgresije, drznosti in protikulture pogosto razume bolje od svojih levičarskih nasprotnikov.« Spletni desničarji so »popolni potomci postmodernizma, saj je vsaka izjava zavita v plasti kvaziironije, igrivosti in mnogih kulturnih namigovanj in referenc«, prav zaradi levičarskega formata, v katerem »gostujejo«, pa so tudi osvobojeni »vseh krščanskih moralnih omejitev«.

»In Bog živi Slovenijo«

Spletna desnica je osvojila Belo hišo – in slovensko vlado. Janša, premjejski trol, je prevzel taktike, orodja, metode in tehnike spletne desnice – s slo po šokiranju, sramotenju in žaljenju vred. Ne, ustvaril ni ničesar novega – le prekopiral je. Njegovi tviti so efekti desničarskega prevzema levičarskega sloga in obenem dokaz, da je levičarski slog postal orodje za formuliranje skrajnodesničarske politike.

Spomnite se le nekaterih Janševih »šokantnih« tvitov. Ko je Jernej Pikalo, nekdanji šolski minister, tvitnil: »Otroci so doma že več kot 80 dni, brez podpore, njihove stiske in primanjkljaji v nebo vpijoči,« mu je Janša odvrnil: »Res žalostno, da so otroci Jerneja Pikala že več kot 80 dni brez podpore in v stiski. Kaj počne center za socialno delo? Bo potreben odvzem?« Janša je hotel Pikala šokirati, ponižati, osramotiti. In ja, desničarja gostovanje v levičarskem formatu osvobodi vse morale družinskih vrednot.

Ob obletnici pokola v Srebrenici je tvitnil, da »pokola v Srebrenici ne bi bilo, če bi Združeni narodi komunistične genocide obsodili enako kot holokavst«. Kar imate lahko za trolanje levičarjev, ki so občutljivi za migracije in žrtve Srebrenice (kar je te dni dopolnil z retvitanjem tvita, ki trdi, da je Koran knjiga, ki je povzročila največ »smrti, trpljenja, zatiranja, osiromašenja in družbene zaostalosti«). Ni kaj, desničarja gostovanje v levičarskem formatu res osvobodi vseh krščanskih moralnih omejitev. Jezik se mu razveže. Nadjaz izgine. Izbruhne Id, ki uživa v pogledu na trpljenje in ogorčenje tistih, ki jih je zbodel, izzval, užalil – strolal. A kaj če je Kordiš s transgresivnimi vprašanji, ki jih je zastavil Janši, le trolal trola? In kaj če je pri tem uspel – mar ni povzročil revolta in mar ni Janše spravil ob živce, saj naj bi predsednika državnega zbora nahrulil, ker da ga ni zaščitil? Sploh pa: mar ni Kordiš Janši očital bratenje z Rokom Snežičem in mar nismo v Delu nekaj dni kasneje brali: »V Janševi SDS Roka Snežiča postavili na hladno«?

Ko je pred nekaj leti tvitnil, da na »neki Facebook strani javne hiše ponujajo poceni usluge odsluženih prostitutk Evgenije C. in Mojce P. Š.,« je le prikimal kulturi pornificiranja žensk, ki jo je spletna desnica prelevila v odvratni horror show. In ko je nedavno tvitnil, da je bila Lili Bayer najeta, da ne pove resnice, je svoj tvit v angleščini končal z besedami: »That’s @POLITICOEurope, unfortunately. Laying for living.« Laying for living? Polaganje za preživljanje? Dol dajanje za preživljanje? Prostituiranje za preživljanje? Gotovo se je zmotil – reči je hotel »lying for living«, so rekli. Laganje za preživljanje. Ne, ni se zmotil, ampak je le groteskno potrdil, da je spletna desnica res popolna potomka postmodernizma – njegova izjava je zavita v plasti kvaziironije, igrivosti in kulturnih referenc. In ja, gostovanje v tem ironičnem in transgresivnem postmodernističnem formatu ga odvezuje vseh krščanskih moralnih omejitev, pa četudi svoje govore, tudi tistega ob 32-letnici stranke SDS, končuje z vzklikom: »In Bog živi Slovenijo.«

Ne, Janša ne tvita zato, ker bi bil »strasten tviteraš«, kot misli Matej Tonin, ampak zato, da bi lažje bojeval kulturno vojno. Da bi lažje osvojil »vso kulturo«. Da bi lažje delil denar. In da bi nas lažje odpeljal v socializem.