Nedeljska poezija #56

Veronika Dintinjana: pesem iz zbirke V suhem doku

V rubriki Nedeljska poezija vsak teden objavljamo pesem po našem izboru iz pesniške zbirke slovenske avtorice ali avtorja, izdane v zadnjih letih. Tokrat pesem Veronike Dintinjana iz zbirke V suhem doku.

Saskia

Naslikati to žensko, ženo,

njeno mehko kožo, njen vonj,

preden se umije po napornem dnevu,

kako puhti iz vseh pregibov,

kjer se deli telesa lepijo med sabo.

Način, kako si spne lase,

kako ji vsake tolio uide koder, kako

se nasmehne. Kako se ji tresejo

prsi v smehu, kako v ljubezni in kako po njej.

Kako speča ne sluti, da skiciraš njene odtise

v blazinah, njene gube, vse trenutke

majhnega življenja, stisnjene

v bežen poljub snopa svetlobe s kožo.

Sledi donošenih otrok na njenem trebuhu,

sledi nedonošenih in prezgodaj vzetih k Bogu

v kotičkih njenih ust in oči,

v ostrini, v odmaknjenosti izraza

tik pred zoro, ali ko se spet končuje dan

in dobi žalost neprebojen, mrzel lesk jekla.

Slikati, kar je pred tabo, tudi njo,

ki te še ni zapustila. Dokler vaju smrt ne loči.

Razumeš, kaj je treba? Skozi to, kar imaš,

skozi golo vulgarno deskriptivnost,

hvali svojo ženo, hvali spretnost svojih rok

in svetlobo. Hvali tudi temo in sence,

zaradi njih postane platno slika.

Zaradi njih postane čas življenje.

Sleherna ura in gib čopiča sta le posojena,

pripadata gospodarju svetlobe in sence,

vidnih in nevidnih stvari.

Prav je, da ob vsaki uri dneva

brez odlašanja vzameš v roko svinčnik

in z mrežo črt, rastočih na papirju,

pričaš o svetlobi onkraj časa,

o podobah tostran senc.

Veronika Dintinjana: V suhem doku

LUD Literatura, 2016

Cena: 19 €

Povezava do nakupa >>