Maja Novak

Maja Novak

2. 4. 2021  |  Mladina 13  |  Ihta

AstraZeneca je podivjan tramvaj

Cepiti se ali ne cepiti se, to je zdaj vprašanje

Naj še moja malenkost pristavi lonček k procepilskim in proticepilskim debatam, zaradi katerih bo Facebook pregorel, Bill Gates pa si bo populil lase, ker ne bo mogel prek čipa, vstavljenega z injekcijsko iglo, prisluškovati intimnim mislim Johance Podlogar iz Spodnje Rupe pri Malem Potoku, po domače Hribovčeve mamke, gorečne nasprotnice cepljenja.

Za začetek postulirajmo (sic, postulirajmo, kajti kmalu bomo zašli na močvirnata tla filozofije), da cepivo večinoma deluje, čeprav je to dvomljivo, kot kažejo okužbe v domovih za ostarele občane, katerih varovanci so pred boleznijo prejeli oba odmerka cepiva. Ampak kdo ve, morda vseh sto odstotkov starcev spada med tistih 27 odstotkov populacije, pri katerih cepivo ne prime.

Pravzaprav je že 27 odstotkov veliko. To pomeni, da bo za covidom kljub cepljenju morebiti zbolel vsak četrti občan. Ampak hej, bolje, da zboli eden kot štirje, kajne? Recimo torej, da cepivo deluje.

Neželeni učinki pa so druga zgodba. Čutijo jih tako rekoč vsi, ki so jih pičili s cepivom AstraZenece. In tako se znajdemo na področju etike. Kajti nesporno je, da je odločitev za cepljenje moralno dejanje. Posameznik ima sicer s svojim zdravjem pravico početi, kar hoče, tudi tvegati, da bo staknil kaj nevšečnega, a če se ne bo cepil in če se v strahu pred neželenimi učinki ne bodo cepile tudi druge egoistične mimoze, nikoli ne bomo dosegli zaželene precepljenosti, s tem pa konca pandemije in vladnih ukrepov, ki nam že pošteno načenjajo živce – danes tako, jutri drugače, zaprtje ja, zaprtje ne, šola da, šola ne; presneto prožnega duha moraš biti, da lahko slediš vsem vsakodnevnim spremembam obsednega stanja, ki vlada v državi.

Tako smemo reči, da bi se moral posameznik cepiti tudi ali celo zlasti zaradi drugih in se skupnosti na ljubo sprijazniti z dnevom ali dvema zvišane telesne temperature ter klavrnega počutja. Že, ampak kaj, če je med neželenimi učinki cepljenja tudi smrt? Na tem mestu moram priznati, da Evropski agenciji za zdravila, ki ji naši mediji ljubeče po angleško pravijo kar EMA, ne verjamem niti besede, kadar zagotavlja, da je AstraZeneca varna. Kaj, hudiča, pa ste pričakovali, da bo rekla? Mednarodna birokratska organizacija farmacevtskemu podjetju ne izkljuje oči.

Že trditev agencije, da koristi cepiva odtehtajo tveganje, bi bilo mogoče razumeti tako, da je tveganje navzoče. Tu navajajoč agencijo povejmo, da lahko med milijonom cepljencev umre en človek. Ni veliko, kajne? Statistika je nekaj prekrasnega. Ampak kleč je v tem, da tisti nesrečnik ne bo umrl samo milijoninko, temveč stoodstotno, povsem in docela od glave do pet, to pa zanj in za njegove bližnje ne bo ravno prijetno, kljub zavesti, da mu je prekrasna statistika obetala znatno večje možnosti preživetja.

Če se vprašamo, ali je dopustno žrtvovati enega, da bi bilo na varnem pred boleznijo 999.999 drugih ljudi, se znajdemo v enaki dilemi, kot jo ponujajo tisti obče znani filozofski miselni poskusi o zbezljanem tramvaju. Spomnimo se: tramvaj, nabito poln ljudi, neobvladano drvi naravnost proti prepadu, a nad tračnicami je most, na katerega ograji sedi neznansko debel človek. Če bi ga pahnili z ograje, da bi padel pred tramvaj, bi ta trčil obenj in se ustavil, vsi potniki v njem pa bi bili rešeni. Filozofi, ki se ubadajo z etiko, se že dolgo sprašujejo, ali je moralno umoriti debeluha, torej enega, da bi preživel ves tramvaj, torej veliko ljudi, pa se do zdaj še niso dokopali do enotnega odgovora. Tudi tisti Spockov: »Logic clearly dictates that the needs of the many outweigh the needs of the few,« je vžgal samo v Zvezdnih stezah. Pandemija pa ni film, ljudje. In logika ni vedno isto kot etika.

Sporno se mi zdi morebitno uvajanje cepilnih potnih listov in srh me spreleti ob zamisli, s katero je prišel na dan eden od izraelskih politikov: da bi necepljeni Izraelci morali na obleki nositi posebne oznake.

Zase nisem prepričana, da bi posegla v zgodbo o tramvaju tako, da bi usmrtila debeluha. Saj nisem bog, da bi smela odločati, kdo bo živel in kdo ne. Če debeluh noče pred tramvaj skočiti sam, ga jaz nimam pravice potiskati; niti ga nima pravice potisniti policaj, predstavnik državne oblasti. Vprašanje postane še bolj zavito, ko je po sredi cepljenje, saj je pri tem življenje, ki ga tvegaš, tvoje lastno. Kljub vsemu v imenu etike menim, da bom debeluh, ki skoči sam. Devetdeset odstotkov možnosti je, da se bom cepila, saj mi ni vseeno za soljudi. Vsekakor pa želim, da bi bila odločitev le moja.

Filozofi iz knjige V kavarni eksistencialistov, ki sem jo prevajala pred leti, so mi zatrdili, da sem svobodna, zato se smem odločati zgolj po lastni vesti. Po lastni vesti, po svojem razumevanju etike, ne na ukaz oblasti ali pod pritiskom medijev, ki nam perejo možgane s hvalnicami cepljenju.

Zato se mi zdi nedopustno, da bi kakorkoli šikanirali tiste, ki se bodo cepljenju odrekli. Naj jim sodi njihova vest. Nedavna odločitev avstrijskih oblasti, da bodo smeli v kavarne (ah, avstrijske kavarne, kako jih pogrešam!) sedati le tisti, ki bodo na dan privlekli potrdilo o cepljenju, se mi zdi nedopustna, in če bomo kaj podobnega uvedli tudi pri nas, bom napisala kolumno. Sporno se mi zdi morebitno uvajanje cepilnih potnih listov in srh me spreleti ob zamisli, s katero je prišel na dan eden od izraelskih politikov: da bi necepljeni Izraelci morali na obleki nositi posebne oznake. Judje predlagajo uvedbo sramotilnih oznak – kam smo prišli? Sartre in de Beauvoireva pravita, da sem svobodna. To seveda še ne pomeni, da ne bom še mesece napenjala možganov in tehtala svoje koristi proti koristim skupnosti, da bi se odločila, ali se cepiti ali ne. Nihče ni nikoli rekel, da je svoboda lahka. Še vedno pa je boljša od oblastnih dekretov ali pritiskov neposredne in širše okolice.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.