Žive meje / N'toko: To zna še trajati

Marca 2020 je bilo mogoče na vse to sranje s korono gledati kot na nekakšno avanturo – na kratko, sicer travmatično epizodo, po kateri se bodo stvari bolj ali manj vrnile v ustaljeni, četudi nekoliko predrugačen red. Komentatorji smo takrat zveneli kot vznemirjeni osnovnošolci, ki si ponoči na taborjenju ob svetlobi baterije delijo napete zgodbe, vedoč, da gredo čez dva dni domov. Objavljali smo dramatična razmišljanja o našem doživljanju epidemije s pretencioznimi naslovi (»Pisma iz karantene«, »Ljubezen v času korone«…), kot bi bili junaki iz romantičnih zgodovinskih romanov. In se nismo zavedali, kako patetično bo vse to zvenelo čez nekaj mesecev, ko bo vznemirljivost izpuhtela in bo ostalo samo še puščobno taborjenje – brez velikih zgodb in junaštev. Izkazalo se je, da korona ne prinaša bliskovite revolucije, ampak dolgo turobno medvladje. Neskončno sosledje tiskovnih konferenc, neuspešnih vladnih ukrepov, neuspešnih protestov, neuspešnih nezaupnic in interpelacij, ki jim sledijo novi neuspešni vladni ukrepi. In sčasoma se nam je posvetilo: nobenega preloma ne bo – to je že ustaljeni red. Ta večni polovični lockdown, ta neskončna tiskovka, to protestiranje brez katarze, ta klavrni tabor od države … to je naš novi dom.