Življenje brez sadnega jogurta

Res je naporno že tretje desetletje poslušati visoke člane SDS, stranke, v kateri je največ bivših komunistov, ki se vedno znova poslušajo prikazati kot velike žrtve socializma in komunizma. Tako se je pretekli teden dogodilo, da je kot ultimativni dokaz, kako težko je bilo v socializmu, poslanka SDS Mojca Škrinjar na Twitterju navedla, da je bilo nekaj časa v Jugoslaviji tako hudo, da ni mogla priti do sadnega jogurta. Kako ti kaj takega sploh pride na misel? Je bil res največji problem socializma to, da nisi mogel kupiti levisk in sadnega jogurta? No, revica je potožila tudi, da z možem nista dobila javnega stanovanjskega kredita, temveč sta ga morala najeti pri komercialni banki – ker nista bila v partiji.

Človek ne ve, kje naj začne. Ne mislimo na tem mestu hvaliti socialističnega sistema, ker je bil zavožen sistem, omejeval je svoboščine, medijsko svobodo, svobodo izražanja, svobodnih volitev ni omogočal – ampak to samoopisovanje ljudi, ki so v socializmu živeli neko pač normalno življenje tistega časa, v postsocializmu pa prav tako, človeka prav zaskrbi. Ker Mojca Škrinjar ima prav: nekaterim je šlo v socializmu za nohte – a to ni bila Mojca Škrinjar. Njo je namreč očitno motilo le to, da ni mogla dobiti nekaterih - stvari. Sadnega jogurta, praška, kave, levisk.

No, na njeno odmevno jogurtno pomanjkanje se je briljantno odzval novinar POP TV Marko Gregorc. Da bi nekdanji učiteljici, nekdanji ravnateljici, nekdanji direktorici študentskih domov, nekdanji državni sekretarki na ministrstvu ter poslanki SDS pomagal, je obiskal pričevalce zgodovine na severnem Primorskem. In je zgolj nizal dejstva. Da so Vipavske mlekarne sadne jogurte začele izdelovati že leta 1974, da pa je bila slovenska mlečnopredelovalna industrija v osemdesetih celo tako napredna, da so dejansko iz sosednje Italije hodili v Slovenijo po sadne jogurte. A Gregorc je povedal tudi nekaj drugega: da danes v znani vipavski tovarni pod novim lastnikom ne proizvajajo več sadnih jogurtov, temveč le še italijansko mocarelo. Nobenega zgražanja, nobenega cinizma, prijazno je opravil svoje delo. In brez ene same pikre pripombe razgalil dih jemajoči blef gospe poslanke.

Če želi Mojca Škrinjar res kaj več izvedeti o ljudeh, ki so v nasprotju z njo vstopili v partijo, da bi dobili kredite in druge ugodnosti partijskega življenja, naj se o tem pozanima pri Janezu Janši, Vinku Gorenaku, Milanu Zveru, Tonetu Krkoviču, Zvonku Černaču in Andreju Širclju. Sami bivši komunisti. Smo ravnokar našteli praktično celotno vodstvo SDS? Lahko o tem povpraša tudi Toneta Jerovška, Ernesta Petriča, Petra Jambreka in Dimitrija Rupla, zadnja dva ji lahko povesta tudi, kako je bilo v tistem času v Ameriki – študij tam jima je financiral prav ta jugoslovanski socializem. Gorenak ji kot bivši miličnik in komandir lahko tudi pove kaj več o švercanju. No, Janša pa ji lahko pove celo, kako mu je Zveza socialistične mladine Slovenije ustanovila podjetje Mikro Ada.

Ja, socializem je padel, ker smo hoteli živeti kot na Zahodu. Ampak to vedo vsi v tej državi.