Igrišča za odrasle

Prizor iz filma. Dogaja se v nekem mestu, verjetno metropoli, ni pa nujno. Izkušena policista preiskujeta zločin. Malo prej sta od informanta prejela namig o potencialnem storilcu/priči/viru podatkov. Poznata ga, vesta, kje se giblje. Takoj zavijeta okoli vogala, na košarkarsko igrišče v sosednji ulici, kjer seveda nabija žogo prav tista skupina lokalcev, ki pozna osumljenca. Verjetno ni nikogar, ki tega prizora (ali podobnega) ne bi videl vsaj v enem, če že ne v več filmih. Ni naključje, da ga tako pogosto uporabijo.

Javna športna igrišča, torej tista, ki so dostopna vsem, brez plačila, po možnosti vsak dan v tednu in ob katerikoli uri, še posebej tista v urbanem okolju, imajo v mestu vlogo, ki ni niti za spoznanje manjša od tiste, ki jo imajo trgi in ulice. (Konec koncev so številni skupinski športi svojo zgodbo začeli prav tam. Korenine nogometa so sicer razvejene in opise podobnih iger najdemo v antični Grčiji in Rimu, v antični Kitajski, na eni izmed prvih upodobitev pa je tako imenovani calcio fiorentino, podoba iz 17. stoletja prikazuje igro na Trgu Santa Croce v Firencah.) Celo kadar niso posebej privlačno oblikovana in redno vzdrževana, neizogibno postanejo središča sosesk in njihovih skupnosti, in kot smo spoznali lani, tudi eden izmed redkih mogočih prostorov za druženje med epidemijo …

Športne površine lahko s svojo zasnovo in umestitvijo ponovno oživijo opustele stanovanjske soseske, pomagajo pri vključevanju marginaliziranih skupnosti ali sanirajo okoljsko degradirana območja. Tega se vsak dan bolj zavedajo tudi mesta (oziroma mestne uprave) po vsem svetu. V spletnih arhitekturnih medijih se znajdejo zapisi o le kakšnem odstotku zglednih primerov. A kljub temu z lahkoto najdemo na desetine premišljenih in kakovostno oblikovanih športnih igrišč vseh velikosti.

Spreminjajočo se vlogo športa v urbanem prostoru kaže na primer novi Israels Plads (Izraelski trg) v Københavnu, ki sta ga leta 2014 skupaj realizirala arhitekturna biroja Cobe in Sweco. Drugje so športna igrišča navadno postavljena nekam ob rob, v vmesne, nerabne lokacije, Danci pa so dve večnamenski igrišči (za košarko in/ali mali nogomet) postavili v središče – na sredino trga. Skupaj z goli, koši, ograjami in vsem ostalim, kar spada zraven. Poteza je primerljiva s tem, da bi na primer v Ljubljani košarkarsko igrišče postavili sredi Trga republike, ali morda še bolje – Kongresnega trga (pri obeh projektih so pri prenovi hkrati pod trgom zgradili podzemno garažo).

Kako je pa pri nas?

Služba za odnose z javnostmi Mestne občine Ljubljana nam je posredovala popis vseh javnih športnih površin, ki bodo preneseni z Javnega zavoda Šport Ljubljana na Javno podjetje Voka Snaga, o čemer prav zdaj poteka postopek. Na seznamu 67 športnih igrišč je kar 38 igrišč za košarko, devet za rokomet in pet za nogomet. Na njem je tudi 14 »trim otokov« in štiri trimsteze.

Iz Mestne občine Maribor poročajo, da imajo osem javnih igrišč za košarko, sedem za mali nogomet, skatepark in poligon za kolesa, načrtujejo pa nova košarkarska igrišča v Magdalenskem parku, Športnem parku Ljudski vrt in Športnem parku Tabor.

Ob pregledu javno dostopnih športnih površin v lasti MOL-a, ki so dostopne na spletni aplikaciji »Sprosti se na prostem!«, lahko ugotovimo, da jih je velika večina na obrobju, središče mesta (z Rožno dolino vred) pa je razmeroma prazno. Hrbtenico infrastrukture še vedno zagotavljajo predvsem košarkarska igrišča osnovnih in srednjih šol. V zadnjih letih MOL sicer povečuje raznolikost športnih aktivnosti s postavitvijo fitnesov na prostem in mizami za namizni tenis (doslej so postavili 21 prvih in 20 drugih), kar je nabor možnih dejavnosti povečalo s tri na pet.

Ko gre za umeščanje novih športnih površin v najožje mestno središče, se seveda neizogibno pojavi vprašanje prostora. A da je mogoče igrišče stisniti tudi v najneuglednejše mestne škrbine, priča Rue Duperre v pariškem devetem okrožju. Nekoč zanemarjeno vrzel med dvema večnadstropnima stanovanjskima stavbama so prvič obnovili leta 2009 v – res zelo pariškem – sodelovanju med kreativno agencijo Ill-Studio, modno znamko Pigalle in izdelovalcem športne opreme Nike. Ponovno so jo »preoblekli« v letih 2015, 2017 in (za zdaj) zadnjič lani, leta 2020. Vsaka nova otvoritev je prinesla novo aktivnost in novo priložnost za srečevanje. (Vse inkarnacije so brskalcu še vedno dostopne na medmrežju in so vredne ogleda.)

Seveda so tovrstni podvigi lažji, kadar ti stojijo ob strani megakorporacije, kakršna je Nike, a projekt kaže, kako malo je potrebno, da se tovrstni prostori poživijo in pomladijo. Serijske »obnove« namreč niso veliko več kot sveži opleski sten, v živopisanih barvnih vzorcih. Seveda bi Rue Duperre z lahkoto označili zgolj kot zvito marketinško potezo dobička lačnih podjetij, ki v svoji gonji za zaslužkom postopoma in nezadržno okupirajo vse urbane prostore. In imeli bi prav. Toda obenem kaže, kako pomemben je za živost prostora sam postopek vzdrževanja in prenove. Ključno vlogo pri tem pa ima vključevanje lokalne skupnosti.

Pomembnost urejanja športnih površin za mestno in družbeno transformacijo lepo ponazori projekt Cancha »La Doce« v okrožju Valle de Chalco v predmestju Cuidada de Mexico. Kot pretežno spalno naselje za staroselske ekonomske migrante Valle de Chalco spada med najbolj marginalizirana področja v Mehiki, z najvišjo pojavnostjo nasilja v regiji. Mednarodna neprofitna organizacija love.fútbol, mehiški arhitekturni biro All Arquitectura in lokalni proizvajalec gradbenega materiala so sodelovanje pri prenovi opuščenega nogometnega igrišča izkoristili kot priložnost za ustvarjanje nove lokalne identitete in skupnosti. Rešitev namreč presega zgolj pleskanje sten, polaganje nove prevleke na igrišču in postavitev pomožnih objektov – tribun,  garderob in sanitarij. S povezovanjem arhitektov, oblikovalcev, umetnikov, organizacij civilne družbe in sosedov je Cancha »La Doce« v resnici predvsem (uspešen) poskus ustvarjanja zavezništev med različnimi deli družbe. Kot zapišejo avtorji projekta, »gre za združevanje predlogov socialnega skrbstva, prevedenih v projekt ponovnega povezovanja razbite kolektivnosti«.

Toda po tovrstne projekte ni treba čez Atlantik. Na podobnih načelih zasnovano prakso v Ljubljani že od leta 2004 uspešno izvaja neprofitni urbanistični studio prostoRož. V petnajstih letih delovanja je izvedel več kot sto projektov, v katerih raziskuje urbani prostor in njegov pomen za družbo. Za temo tega članka najzanimivejši je tako imenovani Super hrib, ki so ga med januarjem in oktobrom 2014 izvedli v Savskem naselju v sklopu pilotnega projekta celovite urbane prenove. Savsko naselje je bilo eno izmed prvih zgrajenih v Ljubljani po drugi svetovni vojni, a je v zadnjih nekaj desetletjih družbeno, prostorsko in ekonomsko nazadovalo. Tamkajšnji javni prostor propada, ponudniki storitev so se odselili in lokalna skupnost se ne čuti več povezana. Prostorož je leta 2013 v sodelovanju z Oddelkom za urejanje prostora MOL začel projekt prenove, ki je temeljil na vključevanju lokalnih prebivalcev, del njega je tudi podprojekt Super hrib. Na pobudo mame pokojnega lokalnega košarkarja so izvedli vrsto delavnic z otroki OŠ Savsko naselje in glasbenikom iz soseske Rokom Terkajem, na katerih so razvijali ideje in oblikovali načrt prenove. Na podlagi zbranih informacij in vzpostavljenih navez so skupaj z lokalnimi meščani postavili tribune, uredili tekaško stezo, tlakovali uhojene poti in prenovili otroško igrišče. Najopaznejši simbol prenove je bila prav talna poslikava košarkarskega igrišča, delo skupine grafitarjev 1107 Klan. S prenovo se je okrepila lokalna skupnost in tudi uporaba prostora. Morda je prav to novo življenje pripeljalo tudi do tega, da je MOL igrišče prenovil v celoti. Talne poslikave zdaj ni več, a prostor živi dalje.

Opisani projekt je lep primer sodelovanja med urejanjem prostora »od zgoraj navzdol«, kot ga izvajajo mestne službe, in »od spodaj navzgor«, kot se ga lotevajo nevladne organizacije, civilne pobude in posamezniki. V prostoRožu v zadnjem času več participatornih projektov izvajajo tudi v drugih slovenskih mestih, ob tem pa poudarjajo, da se morajo take prakse razviti v bolj sistematičen model za vzpostavitev sodelovanja med občani in odločevalci na področju oblikovanja skupnega prostora v urbanih središčih. Prebivalci in lokalne organizacije imajo kopico idej za nove prostore in programe, ki bi lahko popestrili življenje meščanov ne samo vizualno, temveč tudi (in predvsem) družabno. Z večjo vključenostjo v oblikovanje prostora bi prebivalci ne le hitreje in lažje prišli do tega, kar res želijo in potrebujejo, temveč bi do izvedenih projektov vzpostavili tudi povsem drugačen odnos.

Dokaz tega, kaj je mogoče, kadar mestni načrtovalci prepoznajo in v projekt vključijo ustvarjalnost in inovativnost arhitektov, ponovno najdemo na Danskem. Jeseni 2019 je mesto København v sodelovanju z arhitekturno pisarno BIG odprlo tako imenovani CopenHill – nov obrat za pridobivanje energije s sežiganjem odpadkov. Večina tovrstnih objektov je komaj kaj več kot bolj ali manj ubran skupek nepredirnih kovinskih škatel ogromnih razsežnosti, v BIG pa so predpisane tovarniške volumne zložili v vrsto po velikosti, jih ovili s prosojno kovinsko mrežo in prek vsega položili spiralno streho z naklonom. Namesto še ene industrijske hale so ustvarili umeten hrib in ga opremili s 17.000 kvadratnimi metri sprehajalnih poti, plezališč in 500 metri smučišča, ki lahko obratuje pozimi in poleti.

Morda je to najbolj ekstremen primer uporabe javnih športnih površin, a te imajo svojo vrednost ne glede na merilo. Vlogo urbanih športnih igrišč v resnici najlepše opišejo avtorji že omenjenega projekta Cancha »La Doce« – All Arquitectura. Čeprav govorijo o nogometu, njihove misli lahko posplošimo na vse športne dejavnosti, še posebej skupinske:

»Šport /…/ je način, kako se povežemo z drugimi in sami s sabo. Sodelovanje, opazovanje in sobivanje so aktivnosti, ki nam omogočajo, da se premaknemo naprej od očitnega /…/ Lahko ga torej uzremo kot družbeni konstrukt, način za preživljanje prostega časa, ki dovoljuje povezovanje skozi igro, dogodek, ki ne pozna razlik med družbenimi razredi in ki tistim, ki se ga udeležijo, podarja možnost, da se poenotijo kot ekipa, da postanejo del nečesa večjega, kot so sami, ter da se povzpnejo nad delitev na ’nas’ in ’one’.«