V korist premožnih

Aprila letos je umrl John Williamson, ki je prvi uporabil izraz Washingtonski konsenz in z njim opisal ključne značilnosti (oziroma priporočila) neoliberalne doktrine, kot jih narekujejo centri moči, kakršna sta Mednarodni denarni sklad (IMF) in Svetovna banka. Med priporočila, ki so jih začeli v sedemdesetih letih najprej uveljavljati v Latinski Ameriki, nato pa so postala splošen okvir po vsem svetu, sodijo privatizacija, zajezitev inflacije, deregulacija, neposredne tuje naložbe, zniževanje davkov, fiskalna uravnoteženost. Takšna politika naj bi poskrbela za blaginjo vseh. Bogastvo naj bi po tako imenovanem učinku trickle down z gospodarsko rastjo (ob večji zaposlenosti in manjši revščini) samodejno pronicalo do najnižjih slojev. V ZDA jo je začel prvi uvajati ameriški predsednik Ronald Reagan, ki je zgornjo mejno stopnjo davka na dohodke najprej znižal z 69,1 odstotka na 50 odstotkov in nato na zgolj 38,5 odstotka, kar je povzročilo velik proračunski primanjkljaj.

Z zniževanjem davkov se povečujeta neenakost in revščina

Po več desetletjih takšne politike lahko na podlagi podatkov ugotovimo, da neoliberalne politike z nizkimi davki niso nikoli imele obljubljenih pozitivnih učinkov. V nevladni organizaciji Oxfam, ki vsako leto januarja objavi podatke o neenakosti v svetu, že dolgo ugotavljajo, da neoliberalne davčne politike zniževanja davkov vse bolj koristijo le peščici. Tako vsako leto poročajo o osupljivi rasti neenakosti po svetu. Kot so ugotovili v letošnjem poročilu, bi bilo toliko sredstev, za kolikor se je povečalo bogastvo samo desetih milijarderjev od začetka koronske krize, dovolj za preprečitev, da bi se zaradi pandemije kdorkoli na novo znašel v revščini. Obenem pa bi preostala sredstva zadostovala, da bi bil vsak zemljan cepljen proti covid-19. Zadnje poročilo švicarske banke Credit Suisse kaže, da ima samo odstotek svetovnega prebivalstva kar 43 odstotkov bogastva, revnejša polovica prebivalstva pa ima v lasti mizeren odstotek. V poročilu World Inequality Report so ugotovili, da je bil od leta 1980, torej od vzpona neoliberalizma, odstotek najbogatejših do leta 2016 deležen dvakrat višje rasti dohodkov kot 50 odstotkov prebivalcev z dna. David Hope z univerze London School of Economic (LSE) in Julian Limberg s Kraljevega kolidža, ki sta nedavno raziskovala davčne politike v 18 gospodarsko razvitejših državah v zadnjih 50 letih (od 1965 do 2015), sta ugotovila, da zniževanje davkov ni imelo učinka na večjo gospodarsko rast in manjšo brezposelnost. Opazen pa je bil velik učinek na rast neenakosti. Dohodki najbogatejših so rasli veliko hitreje tam, kjer so znižali davke. Ekonomija trickle down ni zagotovila blaginje večini prebivalstva.

Vladna koalicija davke najbogatejšim znižuje v trenutku, ko ima Slovenija rekordni javnofinančni primanjkljaj v vrednosti 8,4 odstotka BDP oziroma 3,5 milijarde evrov.

Odmik od Washingtonskega konsenza

Dohodki najbogatejših so se med pandemijo povečevali še hitreje. Lani je Forbsova lestvica naštela 493 novih milijarderjev, kar 86 odstotkov milijarderjev pa je zdaj še bogatejših kot leto poprej. V letu pandemije je po ocenah Mednarodne organizacije dela zaposlitev izgubilo vsaj 114 milijonov ljudi. Po ocenah organizacije Americans for Tax Fairness je tudi v ZDA bogastvo 651 milijarderjev zraslo za bilijon dolarjev in skupno doseglo štiri trilijone dolarjev, neenakost pa je narasla na najvišjo raven v zadnjih 50 letih. Še osem milijonov Američanov je medtem zdrsnilo v revščino. Eden glavnih razlogov za takšno rast neenakosti je prav zniževanje davkov. Posledica tega sta vse večje nezadovoljstvo ljudi in naraščajoča podpora skrajni desnici. To spoznavajo tudi nekateri politiki. Novoizvoljeni ameriški predsednik Joe Biden je že v prvih mesecih vladanja opustil dolgoletno fiskalno in ekonomsko ortodoksijo, za katero sta se odločila tudi njegova demokratska predhodnika Bill Clinton in Barack Obama. Po obsežnem reševalnem svežnju, vrednem 1900 milijard dolarjev, je Biden napovedal, da tudi v prihodnje verjetno ne bo več v ospredju fiskalno uravnotežen proračun, saj se lahko posojila pri ustrezni politiki več kot povrnejo. Napovedal je še zvišanje davkov za podjetja z 21 odstotkov na 28 odstotkov (leta 2017 jih je s 35 odstotkov na 21 znižal Donald Trump). Obenem bi z najnižjim 15-odstotnim davkom preprečil dodatno zniževanje tega davka. Kar 55 velikih podjetij v ZDA namreč lani ni plačalo nikakršnega zveznega davka na dobiček. Sto štiridesetim državam je Biden poslal tudi »revolucionarni« predlog o uvedbi svetovne minimalne stopnje davka na dobiček, ki bi znašala 21 odstotkov. Za primerjavo: pri nas omenjeni davek znaša 19 odstotkov. Efektivno (dejansko) pa je veliko nižji. Po izračunih ekonomista Jožeta P. Damijana približno četrtina podjetij tega davka do njegovega zvišanja na sedem odstotkov celo sploh ni plačevala. Biden pa je napovedal tudi zvišanje mejnih stopenj davka na kapitalske dobičke in na dohodke. Gre torej za pomemben prelom z več desetletij veljavno neoliberalno ortodoksijo v ZDA. Obenem nameravajo v ZDA sprejeti tudi pogoje, s katerimi bodo imeli delavci zagotovljenih več pravic pri delu prek digitalnih spletnih platform (kot sta Wolt in Uber), Janševa vlada pa v parlamentarni postopek pošilja zlobirani »Uberjev zakon«, s katerim naj bi se še dodatno zmanjšale pravice delavcev na področju taksističnih storitev.

Drugod zviševanje davkov, pri nas zniževanje

Celo IMF je zaradi koronske krize predlagal uvedbo začasnega solidarnostnega davka za premožne in podjetja z velikimi dobički, kar bi pomagalo financirati izdatne državne pomoči prebivalstvu in podjetjem po vsem svetu. Ne preseneča, da gredo v podobno progresivno smer tudi nekatere druge države. V Kanadi bodo s prihodnjim letom obdavčili luksuzna vozila. Spomnimo se, da je naša vlada lani v nasprotju s tem že znižala obdavčitev motornih vozil, od katere bodo imeli največje koristi kupci najdražjih luksuznih avtomobilov. Davek bo iz državne blagajne odnesel približno 30 milijonov evrov. V Kanadi bodo uvedli davek za digitalne spletne platforme in spletne gigante, kot sta Facebook in Google. Tudi Argentina se je odločila, da bo bolj obdavčila najbogatejše. Tisti s premoženjem, večjim od 2,5 milijona dolarjev, bodo morali plačati 3,5-odstotni progresivni davek in 5,25-odstotni davek na premoženje zunaj države.

V času, ko se torej svet obrača stran od pogubnih neoliberalnih politik, ki so pripeljale do astronomske neenakosti in naraščajoče revščine, tretja vlada Janeza Janše, kot da se ni nič zgodilo, predlaga novo znižanje davkov za najbogatejše in podjetja. Njegove vlade so že v preteklosti zniževale davke za podjetja in za najbogatejše. Po poročilu evropske komisije iz novembra 2014 se je strukturni proračunski primanjkljaj Slovenije zaradi davčnih reform v letih 2007 in 2008 povečal za dva odstotka BDP. Ker sta pozneje sledila kriza in poslabšanje gospodarskega položaja, se je izpad teh dohodkov izkazal za še toliko bolj problematičnega – sledila sta razprodaja državnega premoženja in zniževanje plač, pokojnin in socialnih izdatkov. Vlada tokrat stare napake ponavlja kar v času (koronske) krize, v trenutku, ko ima Slovenija rekorden javnofinančni primanjkljaj v vrednosti 8,4 odstotka BDP oziroma 3,5 milijarde evrov. Za letošnje leto je predviden celo še večji primanjkljaj. Janševi vladi je lani uspelo dolg zvišati s 65,6 odstotka na kar 82,6 odstotka BDP, kar je za pet odstotnih točk več, kot se je dolg v povprečju povečal v 27 državah članicah EU. Namesto za zvišanje davkov pa se vlada raje odloča za davčne razbremenitve, ki bodo že prihodnje leto v proračunu navrtale še za dodatnih 280 milijonov evrov veliko luknjo. Do leta 2025 bi lahko narasla na več kot 800 milijonov evrov. Če k temu dodamo še učinke uvedbe tako imenovane socialne kapice, bi po Damijanovih ocenah izpad dohodkov znašal 120 milijonov evrov v pokojninski blagajni in 68 milijonov v zdravstveni blagajni. Del sredstev bi se sicer povrnil v obliki dohodnine, a če k temu dodamo še prisilno upokojevanje, ki ga je sicer začasno zadržalo ustavno sodišče, bi se lahko proračunski izpad povečal še za dodatnih 35 do 110 milijonov evrov. Vse to počneta vladni stranki SDS in NSi, ki sta proti Šarčevi vladi zaradi prenizkega proračunskega presežka celo vložili ustavno obtožbo. Sedaj se na področju javnih financ, ne meneč se za svoja pretekla dejanja, obnašata skrb zbujajoče neodgovorno, to pa bo imelo dolgoročne posledice, ki jih bodo morale reševati prihodnje vlade.

Finančni minister Andrej Šircelj davčne razbremenitve zagovarja z učinkom trickle down, ki naj bi prinesel večjo konkurenčnost in razvoj gospodarstva ter spodbudil k dodatnemu vlaganju. Pogled po Evropi pokaže, da imajo nižjo obdavčitev predvsem gospodarsko manj razvite države. Bolgarija ima na primer enotno desetodstotno stopnjo davka na dohodek in davka na dobiček podjetij, pa ji to ni prineslo razvoja, novih delovnih mest in višje življenjske ravni, saj ima država še naprej najnižji BDP na prebivalca v EU. Zakaj torej pri nas v nasprotju s podatki vedno znova upamo, da bo zniževanje davkov čudežno prineslo izboljšanje?