Tony Allen: There Is No End

+ + + +

Posthumni albumi pokvarijo še tisti zadnji drobec (lažnega) namišljenega občutka, da plošče glavni ustvarjalci ustvarjajo ali vsaj vodijo sami, da jih sami pripeljejo do konca in da – če gre še za projekt sodelovanj – nastajajo kolektivno, intimno, v živo. Da na primer gostujoči vokalistke in vokalisti ždijo skupaj z glavnim producentom/izvajalcem v studiu, da skupaj gnetejo ideje, iščejo rešitve in delajo muziko čarobnih trenutkov, do katerih pri delu na daljavo ne more priti. Seveda kar nekaj sodelovanj nastaja na licu mesta, tête-à-tête, a trik je v tem, da kadar ne, se ta še zmeraj pretvarjajo tako. Iskrenost, da se – sploh pop – naveze speljejo, ne da bi se sodelavci sploh kdaj srečali, je redka. Ustvarjanje glasbe na daljavo v izhodišču razumemo kot nekaj »na pol«, kot ne čisto pravo stvar.

Albumi, ki izidejo po smrti ustvarjalca, delujejo kot demistifikacija tega mita in to romantično predstavo, ki je konstrukt ali celo marketinška finta, v trenutku razblinijo. Stvar je nedvoumna, glavni akterji so preprosto in dokončno mrtvi. Z gosti na plošči so morda še uspeli kaj načeti, a končnih odločitev niso mogli vleči. Veliko dela je bilo opravljenega post mortem.

Tak je tudi album There Is No End bobnarskega prekaljenca Tonyja Allena, ki je skupaj s Felo Kutijem v 70. letih sklesal plesni in uporniški ritem lagoškega afrobeata, nato pa se od tega kulta osamosvojil, preselil v Pariz, potem premagal odvisnost, v zadnjih letih pa delal projekte z Damonom Albarnom, Jeffom Millsom, Hughom Masekelo, Fleajem ...

Plošča sodelovanj z mlajšo (in nepričakovano precej podzemno!) druščino emsijk in emsijev, ki prihaja skoraj točno leto dni po mojstrovi smrti, je bila Allenova ideja in želja. Sodobni rapovski izrazi so se mu zdeli sveži in intrigantni, predvsem pa je imel vizijo, da so kompatibilni z njegovimi ohlapnimi, ležernimi, poliritmičnimi, a prepoznavno točnimi bobnarskimi gruvi. In stvar res deluje. Sampa The Great, Danny Brown, Jeremiah Jae, Skepta ... se v Allenovem post-afrobeatniškem zvočnem okolju znajdejo več kot spodobno in redko generično. There IS No End ni projekt ene finte, ampak razgibane ritmike in stilske raznovrstnosti. Ni žanrski, ni predalčkarski, na določenih mestih se zgodi tudi prepričljiva vzajemnost Allenovih zank in gostujočega rapa.

Kar nekaj imen na plošči preseneti, saj tako nišnih izvajalk in izvajalcev na projektu, ki ga izda jazzovska velikanka (in konvencionalka) Blue Note, ne bi pričakovali. Gre za dokaj ziheraško institucijo, ki ne slovi ravno po drznosti. Morda je prav Allen vztrajal pri takem izboru. Pa tudi če ni, čisto vseeno, glavno je, da je njegova ideja – niti radikalna niti udobno predvidljiva – prišla do cilja. In to celovito ter sklenjeno.