Plošča / Tony Allen: There Is No End

+ + + +

Posthumni albumi pokvarijo še tisti zadnji drobec (lažnega) namišljenega občutka, da plošče glavni ustvarjalci ustvarjajo ali vsaj vodijo sami, da jih sami pripeljejo do konca in da – če gre še za projekt sodelovanj – nastajajo kolektivno, intimno, v živo. Da na primer gostujoči vokalistke in vokalisti ždijo skupaj z glavnim producentom/izvajalcem v studiu, da skupaj gnetejo ideje, iščejo rešitve in delajo muziko čarobnih trenutkov, do katerih pri delu na daljavo ne more priti. Seveda kar nekaj sodelovanj nastaja na licu mesta, tête-à-tête, a trik je v tem, da kadar ne, se ta še zmeraj pretvarjajo tako. Iskrenost, da se – sploh pop – naveze speljejo, ne da bi se sodelavci sploh kdaj srečali, je redka. Ustvarjanje glasbe na daljavo v izhodišču razumemo kot nekaj »na pol«, kot ne čisto pravo stvar.