The Amusement

zelo za

Vrnitev izgubljene klasike.

Vsi naštevajo, kaj vse smo izgubili v času pandemije (poljube, objeme, koncerte ipd.), a ob tem vedno znova pozabijo na ljudi, ki smo jih izgubili. A glede na to, da je bila večina tistih, ki smo jih izgubili, starejših, se lahko vprašamo: mar nanje pozabljajo prav zato, ker so bili starejši? Še toliko bolj, ker smo pogosto slišali, da umirajo ljudje, ki bi itak umrli – starejši. Pandemija je končno povsem izostrila starizem – nespoštljiv, prezirljiv, zaničljiv odnos do starejših, ki postaja nova deviza naše dobe. In glej, no, prav zdaj so odkrili The Amusement Park, izgubljeni film, s katerim je George A. Romero leta 1973 pozval k spoštovanju starejših.

Šlo je za dobrodelni projekt, ki ga je naročilo in financiralo Luteransko združenje, a očitno spregledalo, da je Romero nekaj let prej posnel Noč živih mrtvecev. Ja, The Amusement Park je naročnike šokiral in prestrašil: starejši moški (Lincoln Maazel) vstopi v zabaviščni park, kjer ga brutalno pretepejo in oropajo, kjer starejše goljufajo, zlorabljajo, trpinčijo in razčlovečujejo, kjer se lahko zabavajo le zdravstveno preverjeni ljudje, kjer atrakcije ogrožajo starejše in kjer ni nobenega dvoma, da so starejši odpisani, pogrešljivi in ničvredni, in da zdravniki rešujejo le tiste, ki imajo denar. Zabaviščni park – popolna metafora hladnega, krutega, vrtoglavega, prehitrega kapitalizma – je kakofonični park mučenja, poniževanja in zlorabljanja starejših, groteskni, morbidni, nečloveški karneval starizma. The Amusement Park je bil leta 1973 tako srhljiva prerokba prihodnosti, da so ga raje skrili. (Shudder)