Mandibule

Muha.

V kapitalizmu je vse težje preživeti, česar se v lunatični, groteskni, obešenjaški farsi Mandibule, parodiji Cronenbergove Muhe, mali cinefilski zakladnici, ki jo je posnel Quentin Dupieux, avtor Gume, Narobe sveta in Semiš jakne, zelo dobro zavedata Manu (Grégoire Ludig) in Jean-Gab (David Marsais), bebava, infantilna, brezposelna in brezdomna, a evforična outsiderja, precej nadrealistična samotna volkova (francoska Wayne and Garth, Bill in Ted, butec in butec), ki v prtljažniku zmahanega mercedesa najdeta orjaško, mutantsko muho, svojo veliko priložnost – preleviti jo skušata v dron, ki bo vletaval v banke in odnašal denar. Ali pa vsaj na tržnice in odnašal banane. Za Brechtov dictum, kaj je rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke, še nista slišala, a ga poosebita. Nič, kapitalizem, ki ga skušata Manu in Jean-Gab udomačiti, je postal tako stresen, da je revolucija že to, da preživiš iz dneva v dan.

To, da delujeta tako infantilno, ne preseneča – mar niso revolucij vedno prikazovali kot nezrelih dejanj, kot motenj v odraščanju, revolucionarjev pa kot čudakov, ki morajo le odrasti in revolucija, ta socialni eksperiment, ne bo potrebna? A tu je ironija, da ne rečem tragedija: ko odrastejo, ugotovijo, da ni nič bolje. Manu in Jean-Gab, ki jima s svojo malo revolucijo ne uspe in ne uspe obogateti, sta nezavedno zgodovine – optimistična skakalca v neznano. (Kinodvor & online.artkinomreza.si)