Potovanje skozi spomine

zadržan +

Spomini na filme.

Nick Bannister (Hugh Jackman) je cinični, neobriti, zjebani futuristični hard-boiled detektiv (»privatni preiskovalec uma«), ki je videti tako, kot bi iz romanov Raymonda Chandlerja prisopihal skozi Scottovega Iztrebljevalca. Miami, kjer se sci-fi noir Potovanje skozi spomine dogaja, je mračen, zadušljiv, toksičen, distopičen, grotesken, klimatsko uničen, kataklizmično poplavljen – kot bi skušal pomežikniti Potopljenemu svetu, v katerem je bilo vode prav tako preveč, in Kitajski četrti, v kateri je vode – ravno nasprotno! – primanjkovalo.

Družba je urejena tako, da bogati, ki kupujejo kopno, živijo zgoraj, revni pa spodaj – kot bi to razredno ločnico zdizajnirali arhitekti Elizeja, v katerem so bogati živeli zgoraj, v svoji orbiti, revni pa spodaj. Trg preplavi nova zelo močna droga – kot v filmu Project Power. Nick ima stroj, s pomočjo katerega depresivnim ljudem, ki so obupali nad sedanjostjo (kaj šele prihodnostjo), omogoča, da eskapistično in adiktivno podoživljajo lepe spomine, recimo na »poletje pred trinajstimi leti« – očitno je videl Zadnje dneve, v katerih je tak eskapizem ljudem zagotavljal Lenny Nero (Ralph Fiennes), nomad futurističnega, mračnega, distopičnega, grotesknega Los Angelesa.

Spomini, ki jih vizualizira Nick, so videti kot mali hologramski 3D-filmi – kot v Posebnem poročilu, Mračnem mestu ali Popolnem spominu, v katerem je bilo prav tako težko ločiti med pravimi in lažnimi spomini. Nicka, polnega patetičnih replik (»Če so kje kakšni duhovi, potem smo to mi, ki strašimo preteklost«), v pisarni, bazirani v opuščeni banki, obišče nova klientka, barska chanteuse Mae (Rebecca Ferguson), hipnotična femme fatale, ki pravi, da je izgubila ključe in da se hoče spomniti, kje jih je izgubila, a ga hitro omreži in potopi v neonski labirint, poln »ključev«, ki odklepajo vrata številnih malih in velikih zarot – ja, Nicku se zgodi Malteški sokol. Le da ima Watts (Thandiwe Newton), njegova zapita »watsonska« sodelavka (a ne plačuje je tako dobro, da bi se lahko napila do smrti), večjo in močnejšo vlogo – efekt gibanj #MeToo in #BlackLivesMatter.

Mae potem skrivnostno izgine – kot fatalne Evridike v filmih noir, recimo Kitty (Ava Gardner) v Morilcih, Kathie Moffat (Jane Greer) v filmu Iz preteklosti ali Madeleine (Kim Novak) v Vrtoglavici. Nicku, futurističnemu Orfeju, ki veliko dolguje tudi Večnemu soncu brezmadežnega uma, ne preostane drugega, kot da s pomočjo svojega stroja podoživlja spomine na njune srečne trenutke – jasno, protagonisti filmov noir so te srečne trenutke podoživljali s pomočjo flešbekov, to primitivno verzijo časovnega/spominskega stroja. In ja, Potovanje skozi spomine, zgodba o privatizaciji spomina, zadnje cone zasebnosti, in civilizaciji, ki ni več sposobna formirati spominov na sedanjost, je metafora filma – kot Nolanov Izvor. Potovanje skozi spomine, prvenec Lise Joy, Nolanove svakinje, sokreatorke serije Westworld, je kolekcija spominov na filme – in ti filmi so premočni, saj iz filma, ki jih citira, posrkajo vse življenje. Požrejo ga. »Nostalgija je nov življenjski slog,« dahne Nick. Nostalgija je pogubna. (kino)