Portret / Pisatelj in prevajalec, ki se je več kot iz teorije naučil iz prakse

Začelo se je, ko je bil star dve leti in ni mogel zaspati, če mu niso na glavo položili odprte knjige. Prva knjiga, ki ga je zadela, je bil Martin Eden Jacka Londona, prva pesem, ki se je je samostojno naučil na pamet, pa Jadro Lermontova. Na gimnaziji se je zaljubil v rusko klasiko 19. stoletja in jo v letu ali dveh bolj ali manj prebral vso. Predvsem Tolstoj, Dostojevski in Čehov so nanj naredili takšen vtis, da se je začel sam učiti ruščino. »Ljubezen, ki jo nekdo vsadi vate od zunaj, nikoli ni tako močna in trdoživa kot tista, ki se rodi in zraste sama,« pravi. To sicer ne pomeni, da ga je fascinirala le ruska književnost – še pred tem je veliko bral ameriške pisatelje izgubljene generacije, pozneje ga je očarala japonska kultura. »Sicer pa raje govorim o očaranosti nad posameznimi ustvarjalci ne glede na njihovo pripadnost tej ali oni kulturi. Umetniške in duhovne vrline so vendarle predvsem individualne.«