In the Same Breath

za +

Bitka z ljudstvom.

Wuhan je v leto 2020 – leto podgane – vstopil srečno in veselo, pokaže tale ekspozejski doku, ki ga je posnela Nanfu Wang, sijajna kitajska dokumentaristka (One Child Nation), ki živi v Ameriki. Vse skupaj je bilo zelo kičasto: ljudje so mahali z zastavicami in peli domoljubne pesmi, predsednik Xi jim je laskal, na ulicah so se navdušeno stiskali in zlivali, med njimi pa se je širilo nekaj strašnega – pošast vedno skoči iz kiča. Nanfu Wang je iz Amerike režirala svoje tajne »agente«, ki so v bolnišnicah in na ulicah skrivaj snemali vse tisto, kar so kitajske oblasti relativizirale, tajile in prikrivale (cenzuriranje posnetkov ljudi, ki umirajo na ulicah, kaznovanje doktorjev, ki »širijo govorice o neznani pljučnici«, zatrjevanje, da virus ne obstaja, prepoved negativnih zgodb, saj bi jih imperialisti le zlorabili ipd.), toda virus in pandemijo so – v slogu lunatičnih konspirologov – relativizirale, tajile in prikrivale tudi ameriške oblasti (ne potrebujete mask in varnostne razdalje, gre le za gripo, ni tako hudo, virus bo kmalu izginil ipd.). In ljudje so umirali – grizlijevsko, množično.

Nanfu Wang nam pokaže, kako so oblasti vklopile svoje propagandne stroje ter lagale, prikrivale, cenzurirale in dezinformirale, obenem pa nas opozori na nekaj hujšega, še alarmantnejšega: vlade so bitko z virusom izgubile, ker so hotele dobiti bitko z ljudstvom. Namesto da bi se borile proti virusu, so se borile za oblast. Namesto da bi obvladale virus, so skušale obvladovati ljudstvo. Med pandemijo so testirale avtokratske prijeme. Kot pravi režiserka: »Pandemije bo enkrat konec, toda prihaja nekaj srhljivejšega.« (HBO)