Žive meje / N'toko: Svobodni v katastrofi
Oblast si želi predvsem, da bi odgovornost (in stroški) omejevanja virusa postala le še individualna skrb, ne pa skrb skupnosti, ki jo uradno zastopa
Da se bo virus jeseni vrnil, smo vedeli že dolgo. Pravzaprav imamo po dveh letih korone v Evropi že ponotranjen epidemiološki urnik: slabi zimski sliki sledijo ostri državni ukrepi zapiranja, da se lahko poleti zažene turistična sezona, nato pa s plaž tesnobno spremljamo rast okužb do začetka šole. In zdaj smo spet tu – september je čas vsakodnevnega paničnega naštevanja novih ukrepov in birokratskega kaosa, čas dolgih seznamov navodil, izjem, podpravil in podizjem. In medtem ko se prebijamo skozi vladne izreke in v njih iščemo cakice, s katerimi bi se izognili tej ali oni nevšečnosti, iznenada prileti krizno zaprtje javnega življenja. Čeprav iz naraščajočih številk vsi vemo, da prihaja izredno stanje, se prav do tistega trenutka obnašamo, kot da se bo vse nekako samo rešilo. In čeprav je prav vsota neukrepanj tista, ki neizogibno pelje v izredno stanje, smo povsem nemočni, da bi ravnali drugače. To je pač evropska strategija »življenja z virusom«.