Človek, ki je videl v drobovje tega sveta

Na prelomu iz 19. stoletja v 20. je imel 17 let, odraščal je v izredno turbulentnih časih, svet se je hitro spreminjal, začela se je tako imenovana modernizacija, ki pa je bila za 20. stoletje dvorezni meč – hkrati spodbudna in pogubna. Mladeniča je vodila neizmerljiva želja po pravičnosti, v zaostrenih družbenih razmerah pa je postal upornik. Ni sprejemal represivnih norm, ki so teptale človekovo dostojanstvo in svobodo.

Hinko Smrekar (1883–1942) je bil vsestranski umetnik; bil je odličen risar, ilustrator, karikaturist, grafik, slikar, pa tudi kipar, a v bistvu avtodidakt, četudi je obiskoval tečaje za učitelja risanja pri Avstrijskem muzeju za umetnost in industrijo, torej na umetnoobrtni šoli, ki je delovala v sklopu dunajskega muzeja. Bil je neverjetno likovno nadarjen, morebitno pomanjkanje akademske izobrazbe je nadomestil z vztrajnim delom in urjenjem. Brez omahovanja ga lahko postavimo ob bok najboljšim s končano likovno akademijo.

A ni šlo tako lahko. Gimnazijo je končal z odličnim uspehom. Želel je študirati medicino, toda vpisal je študij prava v Innsbrucku, se odjavil in naslednje leto nadaljeval na Dunaju, pa vendar si spet premislil in po štirih semestrih, tik pred državnim izpitom, študij opustil. »Iz strahu pred dolgočasnostjo paragrafov sem prodal in dan pred skušnjo zapil vse pravne knjige, Alea iacta est ...« je zapisal v življenjepisu in dodal, kako je bil odtlej ubogi slovenski slikar, ki je namesto kravate nosil okoli vratu vrv; ta se je glede na razmere ožila ali širila.

Smrekarjevo življenje je bilo pestro in polno preobratov ter usodnih odločitev, ki so bile po svoje vzrok za to, da je ves čas živel na meji uboštva. Lakote ni trpel le na Dunaju, v skladu s pregovorom – Kdor gre na Dunaj, naj pusti trebuh zunaj –, ampak tudi v Münchnu, kjer je nekaj časa bival skupaj s slikarjem Maksimom Gasparijem, prav tako se kasneje v Ljubljani njegovo finančno stanje ni bistveno izboljšalo. V času študija na Dunaju, leta 1903, se je včlanil v umetnostno društvo Vesna, ki so ga ustanovili slovenski in hrvaški študentje umetniških šol na Dunaju. Med slovenskimi vesnani so bili Maksim Gaspari, Gvidon Birolla, Saša Šantel, Ivan Vavpotič … Na Dunaju pa se je Smrekar seznanil tudi z Ivanom Cankarjem in tako sta se srečali sorodni duši. Smrekar je do Cankarja gojil globoko spoštovanje, Cankar pa je Smrekarja cenil kot odličnega risarja, ilustratorja in karikaturista, pa tudi kot pronicljivega kritičnega misleca.

Na Cankarjevo željo in založnikovo zadovoljstvo je Smrekar likovno opremil kar nekaj izdaj Cankarjevih knjig. Med elegantnejšimi knjižnimi opremami je oprema Gospe Judit (1904), oblikovana v secesijskem slogu, ob izidu Cankarjeve knjige Krpanova kobila (1907) pa se je razdivjal vihar. Na Smrekarjeve ilustracije so se ogorčeno odzvali nekateri likovni kritiki in drugi dušebrižniki. Odgovoril jim je kar Cankar: »Karikatura ne razlaga teksta, temveč ga spopolnjuje. In risar ni pisateljev hlapec, temveč njegov samostojen tovariš.« Razvila se je javna polemika in Smrekar je kasneje zapisal, da sta ob vsem prahu, ki se je dvignil zaradi teh ilustracij, prišla tudi s Cankarjem navzkriž: »Ugajal mu je samolastni, od zapisane besede razlikujoči se način ilustriranja, manj pa so mu bile všeč umirjene in umerjene poteze izvršenih risb.« Kaže, da je Cankar od Smrekarja pričakoval več drznosti že v sami risbi, ki bi morebiti bolj ustrezala piščevi ironiji.

Namreč, v zbirki satiričnih esejev Krpanova kobila je Cankar obračunal s Franom Govekarjem, ki je bil takrat intendant ljubljanskega gledališča in je dal uprizoriti svojo dramo Martin Krpan. Cankar je napisal ostro kritiko uprizoritve in dramskega besedila. Zapisal je nekaj misli, ki se prilegajo tudi današnjemu času: »Legijon je teh Govekarjev; res je, da ne dramatizirajo vsi, toda Govekarji so. Ne pasejo se le na enem polju; po vsi domovini jih mrgoli in največ je tistih, ki hodijo v politiko na pašo. Vsi so junaki dvojnega prepričanja. /.../ Navaden Govekar, kakor jih hodi brez števila po naših ulicah, sedi z menoj v gostilnici, sreča me na cesti in nabere obraz v bridkostne gube: ˈRes je, prav imaš: v gnojnici živimo!ˈ In kaj napravi poštenjak drugo jutro, ko je svoje ideale prespal? ˈNe, nimaš prav! Ne, mi, rodoljubi, mi nismo vodniki občinstva; občinstvo je naš vodnik in ker je občinstvo neumno, smo neumni tudi mi!« Odsihmal besedna zveza Krpanova kobila pomeni banalno komercializacijo gledališča.

Kakorkoli, četudi danes v javnem govoru še kako pogrešamo ostrino misli, kakršno sta premogla Cankar in Smrekar z »ostrino svinčnika in risbe«, je Smrekar ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja dobil sebi enakovrednega junaka karikature, virtuozne risbe in ostrine misli. To je zagotovo Tomaž Lavrič. In tako kot Lavrič je bil tudi Smrekar sposoben virtuozno menjavati risarske sloge; znal se je »razrisati« ne le v grobo domačijskem vesnanskem slogu, ampak tudi v elegantni secesijski risbi ali v realistični risbi, ki je prehajala v karikaturo in grotesko. S tem je izkazal svojo nesporno likovno nadarjenost.

Smrekarjev razpon risarskih slogov, pa tudi vsebinskih in pomenskih sklopov je bil res širok. Od karikatur in ilustracij za časopise (Dom in svet, Jutro, Slovan, Ljubljanski zvon, Življenje in svet ...) do ilustracij literarnih del in pravljic ter pesnitev, risal je osnove za tisk razglednic in dopisnic, jih tiskal, se ukvarjal z grafiko, ustvaril prve slovenske karte za tarok …; zanimivo je tudi, da so bile nekatere njegove karikature izobešene v ljubljanskih izložbah, ena izmed njih je bila tista založnika in knjigarnarja Lavoslava Schwentnerja, znamenitega tiskarja slovenske moderne.

Vodila ga je neizmerljiva želja po pravičnosti, v zaostrenih družbenih razmerah pa je postal upornik. Ni sprejemal represivnih norm, ki so teptale človekovo dostojanstvo in svobodo.

Najostrejše politične karikature pa je lahko risal v letih 1918/19 za pomemben satirični list Kurent in almanah Kurentov album.

V nekem trenutku, ko ga je javnost pojmovala le še kot karikaturista, četudi z današnjega zornega kota izvrstnega družbenokritičnega in političnega karikaturista svetovnega formata, se je razhudil, češ saj znam še kaj drugega. Leta 1930 je zapisal, da že 25 let ustvarja, za njim so najrazličnejša dela, karikatura je manjši del tega: »A godi se mi kot rajnkemu Verovšku [gledališkemu igralcu, o. p.].

Nastopil je v najresnejših, v najpoetičnejši vlogi, pa se je do stropa vse zakrohotalo, čim se je pokazal na odru. Želel bi v boljših, lepših razmerah živeti vsaj še petindvajset let, da bi me poštenejši rojaki spoznali malo točneje.«

Smrekarjeva družbenopolitična satira in karikatura sta bili neusmiljeni. S humorjem in ostrino je obračunaval s sodobniki – ne le s politično kasto, tudi s svojimi sopotniki slikarji, kiparji, pesniki in pisatelji. Zelo povedni sta skupinski karikaturi iz leta 1913 Maškarada slovenskih književnikov in Maškarada slovenskih upodabljajočih umetnikov, na katerih je natančno opredelil razmerja in hierarhijo med umetniki ter karikiral njihove značaje. Bil je pronicljiv opazovalec, ki je z nekaj potezami začrtal posameznikove značilnosti bodisi s telesno držo pa s kretnjami rok, karikiranimi obraznimi potezami, tipičnim, njemu lastnim izrazom na obrazu ali obliko oči itd. Še najbolj neusmiljen je bil do sebe, avtokarikatur in avtoportretov je naredil nebroj in v njih razgalil svoje značajske hibe, skrbi in demone, ki so ga preganjali. Leta 1917 je izšel njegov ilustrirani življenjepis Črnovojnik, v katerem je opisoval čas, ko je bil vpoklican v vojsko, a se je temu poskušal ogniti. Leta 1915 je bil aretiran in zaprt kot politično sumljiv subjekt. Svojega Črnovojnika je označil za »fantastično, skrbno prikrito, dvoumno zafrkancijo na žalostni karneval svetovne vojne«. Zase je dejal, da je postal »skoraj absolutni cinik, kot vsi obupani, neverni idealisti«.

Vrhunec Smrekarjeve likovne satire je cikel risb Zrcalo sveta, kot je serijo 40 laviranih risb ocenil in analiziral dr. Damir Globočnik, umetnostni zgodovinar, dober poznavalec karikature na Slovenskem, ki jo raziskuje že kar nekaj desetletij. Z monografijo Hinko Smrekar, kratek oris življenja in dela, ki je izšla letos, je Globočnik, sicer kustos v Gorenjskem muzeju v Kranju, že na pomlad nakazal, da bo letošnje leto v znamenju Hinka Smrekarja, in s tem napovedal tudi julijsko odprtje razstave o umetnikovem življenju in delu v Narodni galeriji v Ljubljani.

Smrekarjev cikel Zrcalo sveta, izdelan v kratkem času med letoma 1932 in 1933, je bil neke vrste prerez svetovnih družbenih razmer, v katerih »vse človeštvo živi, se veseli in trpi v neki čudni zmesi paranoje in cirkularne blaznosti – od zibeli do groba,« kot je zapisal sam. Na grotesken način je prikazal družbeno stvarnost in gospodarske, politične, znanstvene in umetnostne pasti tistega časa, opozarjal je na nasilje, pokvarjenost, krutost, na izkoriščanje posameznika, zlagano dobrodelnost, hinavsko človekoljubnost … skratka, ustvaril je risbe, ki govorijo tudi o današnjem času.

Smrekarjev opus je res obsežen, o tem govorita tudi razstava in predvsem obširen katalog v dveh knjigah na 750 straneh. Ob katalogu s študijami in delom slikovnega gradiva so v Narodni galeriji pripravili tudi natančen katalog dokumentiranih in evidentiranih del. Treba je priznati, da so avtorica razstave dr. Alenka Simončič ter njene sodelavke in sodelavci Tina Buh, Iztok Najdič in Mateja Krapež opravili zelo pomembno delo in Hinka Smrekarja končno predstavili v vsej njegovi veličini in poznavanje tega avtorja hkrati ohranili tudi za prihodnje rodove.

Je pa res, da je komplet obeh katalogov neskončno težak (tehta več kilogramov); oblikoval ga je Ranko Novak z vso natančnostjo, znanjem in izkušnjami ter s pozornostjo, ki kaže oblikovalčevo izredno spoštovanje do Smrekarjevega opusa.

Tudi postavitev razstave je Novakovo delo. V pritličnem delu Ravnikarjevega prizidka k Narodni galeriji so pripravili komorno postavitev. Dela so tematsko razdeljena na nekakšne otočke panojev, na njih so vsebinski sklopi risb, ilustracij in karikatur, osvetljenih z medlo svetlobo, kar je v skladu z varovanjem kulturne dediščine in posledica preobčutljivosti izvirnikov Smrekarjevih del na papirju. Tudi zato, da bi s svetlobo čim manj obremenili občutljive umetnine, so razstavo razdelili na dva dela – v prvem delu, ki bo na ogled do 3. oktobra, so razstavljena dela, ustvarjena od leta 1902 do 1917, v drugem delu, ki bo na ogled do februarja prihodnje leto, pa dela iz obdobja od leta 1918 do 1942, ko so fašisti nasilno prekinili Smrekarjevo življenje.

Fašisti so poznali njegovo delo in vedeli so, da z vsako potezo na papirju izraža gnev do okupatorja. Aretirali so ga v ljubljanski Šiški, pri čemer ni jasno, ali je bila racija naključna ali pa je bil ovaden. Menda ni bilo ilegalne literature, ki je Smrekar ne bi prebiral. Tako je tudi na večer aretacije 30. septembra 1942 v gostilni Poljšak v Šiški, kjer je bila javka, bral ilegalna Slovenski poročevalec in Radio vestnik in ju vzel s seboj domov kljub opozorilu, da fašisti patruljirajo.

Smrekar je bil šibkega zdravja, in ko so ga naslednji dan, 1. oktobra 1942, pripeljali v Gramozno jamo, je komaj zlezel z voza. Posadili so ga na stol, mu zavezali oči in ga ustrelili. To so naredili brez sodnega procesa v manj kot 24 urah po aretaciji.

Naslednji dan so someščani in prijatelji njegov grob prekrili s cvetjem, ljudje so govorili, da je svojim rabljem zabrusil: »Izjavljam, da pod tako svinjskim režimom, kot je fašistični, nočem živeti. Zahtevam, da me ustrelite!«

Njegove poslednje besede so se širile med ljudmi in v zgodovino zasidrale Smrekarjev cinični odnos do takratnega režima, pa tudi do samega sebe. Njegova dela so takoj po aretaciji oplenili fašisti, kar je ostalo, pa tudi sosedje in tisti zbiratelji umetnin, ki so izvedeli, da se pleni Smrekarjeva dediščina. Kljub temu se je ohranilo okoli dva tisoč del, na dvodelni razstavi v Narodni galeriji pa jih bo na ogled skupno 320. 

Razstava:
Hinko Smrekar, življenje in delo (1883–1942)
Kje: Narodna Galerija, Ljubljana
Kdaj: prvi del do 3. oktobra 2021, drugi del od 27. oktobra 2021 do 13. februarja 2022