Kultura / Nova Cukrarna
Naš nekoč največji in najvišji industrijski objekt se je preobrazil v največji in najvišji razstavni prostor. In to v času, ki kulturi prav zares ni naklonjen.
Cukrarna je od zunaj še vedno videti podobno kot nekoč. Dobila je sicer beli omet, a arhitekturni biro Scapelab je ohranil izvirni zunanji obod s 318 okni in videz strehe.
© Borut Krajnc
Če bi morali izbrati najbolj prepoznaven slovenski zgodovinski objekt, bi se za to titulo prav gotovo borila tudi ljubljanska Cukrarna. Najverjetneje bi jo tudi osvojila, kajti nekaj malega o njej vemo prav vsi, za katerimi je vsaj osnovna stopnja slovenskega izobraževalnega sistema. Osnovnošolci se iz generacije v generacijo učijo, da so že tedaj zdelano Cukrarno, to ogromno poslopje vzdolž reke Ljubljanice, katerega ime priča, da je v njem nekoč delovala tovarna sladkorja, na prelomu iz 19. v 20. stoletje naselili ljudje z vseh vetrov, ki si drugega, dostojnejšega bivališča niso mogli privoščiti, in tako so se v tamkajšnjih skromnih sobicah zbirali tudi literati iz obdobja moderne – Ivan Cankar, Oton Župančič, Dragotin Kette, Josip Murn Aleksandrov. Slednja sta tam živela in umrla – prvi leta 1899, star le 23 let, drugi leta 1901 še mlajši, star komaj 22 let. Umrla sta v isti sobi, na isti postelji, za isto boleznijo, jetiko, a s svojimi deli zaznamovala številne naslednje generacije poetov.