Intervju / »Ne bežite pred strahovi«
Josef Winkler, avstrijski pisatelj, prejemnik nagrade vilenica 2021, o tem, zakaj piše o avstrijski Koroški in zlasti o svojem očetu, kako je živel, obdan z nacizmom, in kako se je njegova domovina za las ognila temu, da bi jo svobodnjaki popeljali v Višegrad
Pisatelj Josef Winkler je, kot piše v utemeljitvi nagrade Vilenica 2021, nadvse aktualen s stalnim opozarjanjem, da nacizem s koncem vojne nikakor ni izginil, ter neizprosnim opominjanjem, da smo minljivi.
© Uroš Abram
»Strah in pogum« je bilo vodilo letošnjega mednarodnega literarnega festivala Vilenica. In kot je v utemeljitvi istoimenske nagrade zapisala prevajalka Amalija Maček, je to tudi življenjsko vodilo letošnjega nagrajenca, avstrijskega pisatelja Josefa Winklerja (1953).
Ta prihaja iz majhne vasi na avstrijskem Koroškem. Domača vasica je zanj skupaj z očetom hkrati vir vseh težav, pa tudi rešitev. V literarnih delih, za katera je prejel številne nagrade, se k njej neprestano vrača in z njo tudi obračunava. To je z nacizmom, grobim očetom, zlagano vaško pobožnostjo. Je tako rekoč avtentični upornik, ki je na lastni koži občutil, kako je treba opraviti s travmami – kajpak tudi s tistimi politične narave.
Nekje sem prebral, da je pisanje za vas terapija. Za kakšno terapijo gre?
Umetniškega ustvarjanja sicer ne bi rad skrčil na terapijo, je pa seveda res: človeku pomaga, če se lahko izrazi. Če v sebi nosi recimo kakšno problematično zgodbo, kakšno vprašanje, ki ga muči, je včasih dovolj, da to prelije v neko formo.