Kultura / Kot da jih ni
Sodobne lepe Vide v predstavi Simone Semenič v režiji Maše Pelko
Lepe Vide v predstavi postanejo vse ženske, ki trpijo v zakonu brez ljubezni. Ali ki so moške uročile s svojim telesom, pokvarjenke, kako si drznejo.
© Nada Žgank
Lepa Vida je plenice prala. Bolni otrok, ostareli mož, delo, delo, dan za dnem. Potem je šla z zamorcem, ki ji je obljubljal boljše življenje. Mogoče prostovoljno, mogoče ne. Ampak šla je. Sramota. Lahka ženska. V neki drugi različici je meščanka, ki si iz dolgočasja omisli ljubimca, v tretji v nesrečnem zakonu koprni po mladostni ljubezni. Lepa Vida ves čas hrepeni po nečem boljšem, tujem, če hočete, tako kot na primer gospa Bovary; ni cankarjanska mati, ki bi tiho še naprej prala plenice in trpela. In to je, seveda, narobe! Zgodovina nacionalnega mita o lepi Vidi je zgodovina ženskih sramot in žalostnih koncev.