Pamflet / Bernard Nežmah: Deportacija kmetov iz mesta

Potem ko so SIOL, Požareport in Nova24TV cel teden izpostavljali, da na sarajevski univerzi ni najti podatkov, da je tam diplomiral vrhovni sodnik Branko Masleša, se je kot finalni razsodnik vključila še nacionalna televizija, ki je postregla s kopijo diplome in nastopom predsednice sodniškega društva Vesne Bergant Rakočević, ki je predhodno novinarsko pisanje označila za pobalinske provokacije. Rezultat je tu – sodnik ima potrjeno diplomo. In isti Masleša je pred dnevi v intervjuju za Dnevnik jezno dejal, da je šlo za rušenje avtoritet sodišča. Moža seveda lahko razumemo, ko pravi, da se mu zdi pod častjo, da bi kar na novinarske insinuacije odgovarjal tako, da bi jim poslal dokumente o diplomi. Toda ista nacionalka je pred meseci v elitnih poročilih obtožila poslanca Branka Simonoviča, da nima diplome. Pri Masleši je ravnala drugače, zaščitniško. Toda ali sta primera res neprimerljiva? Novinarka Eugenija Carl je v zadevi Simonovič začela z evidenco, da poslančeve diplome v Zagrebu nimajo. In natanko enako so to pot ravnali mediji, ki so izhajali iz publikacij, na katerih so bila objavljena imena diplomantov pravne fakultete, a med njimi je manjkalo ime – Masleša. Priznam, da sem se čudil, zakaj sodnik preprosto ni objavil svojega diplomskega dela. Zagotovo bi bilo med najbolj branimi teksti v medijskem svetu. Predvsem pa, zakaj bi bilo človeku, ki je diplomiral, nerodno in pod častjo obelodaniti teksta diplomske naloge? Te marsikje najdete dandanes objavljene na spletu.

Potem se je izkazalo, zakaj stvar ni tako preprosta – tedanji študent namreč sploh ni napisal diplome. Danes nezaslišano, a v tedanji državi je bila na nekaterih fakultetah običajna praksa, da si do naziva diplomiranega pravnika prišel le z opravljanjem izpitov. Pravno torej čisto.

Ko bi torej Masleša ali Vrhovno sodišče takoj postreglo z dokumenti, škandala v tej obliki ne bi bilo. Toda s stališča medijev in javnosti je bilo povsem upravičeno postaviti vprašanje: kaj če nekdanji predsednik Vrhovnega sodišča sploh nima diplome, ko pa je v univerzitetnih publikacijah ni najti? Seveda je tu možna napaka, da kakšno ime pri malomarnem urednikovanju izpuhti, ampak pri tako ugledni funkciji, to velja preveriti. In tu preseneča neodzivnost Društva novinarjev Slovenije, ki se ni ostro odzvalo na nastop predsednice sodniškega društva, češ, da je to žaljenje novinarskega poklica, ko njihovo delo označuje kot pobalinsko provokacijo.

A cela zadeva je pokazala še na arogantnost sodnega vrha, tiskovna predstavnica Vrhovnega sodišča je na uradnem tvitu napovedala, da bodo novinarje sodno preganjali in da bo sodnik Masleša odškodnino namenil v dobrodelne namene. Odmislimo vnaprejšnjo gotovost, da bo sodnik tožbo dobil, reč je tudi drugače absurdna, če beremo kasnejši Dnevnikov intervju, v katerem omenjeni pravi, da se glede vložitve tožbe še ni odločil.

Se pa še večje nezamisljivosti dogajajo v časopisju. Časnik Delo je pred dnevi objavil zgodovinski intervju z županom Zoranom Jankovićem; prvič smo namreč lahko brali pogovor z oblastnikom, ki ga je spremljal še njegov adjutant, podžupan Janez Koželj. Nikoli nismo še doživeli sočasnega intervjuja z ministrom in njegovim sekretarjem ali s premierjem in njegovim namestnikom. A tudi vsebinsko, prva stran intervjuja zastavlja županu vprašanja o epidemiji in vladnih ukrepih pri njenem soočanju. Pri vseh Zevsovih strelicah – ali je intervjuvanec zdravstveni minister? OK, žurnalistična izbira tem je pač svobodna, a v štiristranskem pogovoru ni niti enega vprašanja, ki bi zadevalo tri velike sodne procese zoper Jankovića. In to niso zasebne tožbe, ampak tožilske obtožnice, da je župan na svoji funkciji izvršil vrsto kaznivih dejanj, kot so zlorabe evropskih sredstev in mestnega proračuna v zasebne namene. Kot če bi napravili intervju z bančnim roparjem in se v njem pogovarjali o kulinariki in potovanjih v eksotične dežele, ne pa o samem deliktu!?????? Delovo poročanje o ljubljanskem županu je na ravni mestnega trobila Ljubljane. Protesta novinarskega aktiva časopisa ni bilo zaznati.

V parlamentu je skozi prvi postopek prišel seznam članov programskega in nadzornega sveta RTV SLO. Opozicijske stranke so bučno protestirale, da je nastal po volji vladajoče koalicije, ki mednje ni uvrstila opozicijskih predstavnikov in predlogov. Imajo prav, v pestro sestavljeni skupščini je o izvoljenih odločila parlamentarna večina. Je to samovolja aktualne oblasti?

Leta 2017 je prejšnja sestava skupščine prav tako izvolila programski in nadzorni svet. Tedanja poročila beležijo protest opozicijske SDS, da pri volitvah predstavnikov poslušalcev in gledalcev niso upoštevali niti enega njihovega predloga in da opozicija ni imela niti enega predstavnika v nadzornem svetu. Izbira programskega sveta 2021 pod Janezom Janšo poteka po identičnih principih kot pod prejšnjim premierjem Mirom Cerarjem, ml. Le da osrednji mediji takrat niso pisali, da si Cerarjeva koalicija podreja nacionalno televizijo.

Nacionalka je zadnjič postregla s šokantnim prispevkom iz Izole, kjer namerava županstvo izpeljati referendum, na katerem bi kmetijska zemljišča spremenili v stavbna, kmetom pa bi rodovitno zemljo nadomestili tako, da bi jo prestavili v osem kilometrov oddaljeni gozd, ki bi ga posekali in tam napravili plantaže. Reč se zdi dobrohotna, novi teritorij bi bil celo 4 hektare večji. - ?????? Meščani bodo torej izglasovali, da kmetom odvzamejo stoletne parcele in jih izženejo iz mesta. Kakšen referendum je to, ko večina odloča, da bo vzela lastninsko pravico manjšini!??? Predvsem pa nasadi oljk potrebujejo desetletje in več, da pridejo v polno rodnost, podobno tudi vinogradi, ki niso predmet, ki ga prestavljaš zgolj zato, da bi v mestu postavljal nove soseske. Popolnoma zgrešena ideja mesta kot poslovnega biznisa, ki se ne ukvarja s skrbjo za sobivanje prebivalstva in flore, saj namesto javne funkcije opravlja dobičkonosno.