Nisi sama

Igralka Mia Skrbinac se je zavedala, da jo čaka dolg in boleč tek, maraton. A morala se je odpraviti nanj, že zato, da mlajšim generacijam ne bi bilo treba trpeti, kar je trpela ona, ki je, čeprav se je imela za močno žensko, postala žrtev spolnega nadlegovanja. To je tako zakoreninjeno v naši družbi, da ga doživi skorajda vsak: opazka tu, roka tam, delitev fotografij, ki so bile poslane v zaupanju, nespodobna povabila, izživljanje, posilstva – oblik spolnega nadlegovanja in nasilja je ogromno, kot družba pa smo jih zares začeli prepoznavati šele z gibanji, kot so #meetoo, #jaztudi in #nisisama.

Slednje je vzplamtelo letos, izpovedi so javno delile igralke iz nekdanjih jugoslovanskih republik in tudi Mia Skrbinac je februarja za televizijsko oddajo Tednik povedala, da jo je med študijem na AGRFT dve leti verbalno in fizično spolno nadlegoval profesor igre, torej njen pedagog, avtoriteta. Njegovo ime smo izvedeli šele, ko je podala uradno prijavo na akademiji, tam pa so ga prijavili policiji; gre za Matjaža Tribušona.

Žrtve spolnega nadlegovanja se praviloma ne izpostavljajo, napadalcev navadno ne prijavijo nikomur. Najpogosteje zaradi strahu – pred izgubo službe, slabimi ocenami, povračilnimi ukrepi, sramoto. Zato je primer Mie Skrbinac prelomen. Zavedala se je, da bo morala travmatične dogodke podoživljati vedno znova. Da bodo številni prst usmerili vanjo namesto v domnevnega nadlegovalca. Pa je vseeno spregovorila. Javno, odkrito. S tem ni pokazala le poguma, temveč tudi neizmeren optimizem in zaupanje v družbo, da bi se ta vendarle zmogla spremeniti.

Nekaj mesecev kasneje je Slovenija zaradi prizadevanj Inštituta 8. marec – civilne družbe! – definicijo spolnega nadlegovanja spremenila v korist žrtev, v »samo ja pomeni ja«.

A to je šele začetek. Ta maraton tečemo skupaj.