Dva leva / Vlado Miheljak: Gnezdenje v javni hiši

»V Sloveniji je aktivno delujočih približno 2000 novinarjev, če nekako pogledamo, je med njimi kakšnih 40 ali 50 takšnih, ki se pustijo slediti.«

»Mediji imajo najrazličnejše vzvode in možnosti, da uspešno zagotovijo in zaščitijo novinarsko avtonomijo, uredniško neodvisnost in seveda predvsem javni interes. Mislim, da je njihova dolžnost kot predstavnikov javne televizije, da to neodvisnost tudi obranijo.«

»Drugi temeljni pogoj, da mediji preživite, pa se mi zdi to, da se morate, da se moramo pritiskom upirati.«

»Poslušalec: Valentin, kako ’embedded’ si bil?

V. Areh: Nikoli nisem bil vključen, čeprav so nam obljubljali, da bodo tudi ’ostale’ novinarje vključili ...

Poslušalka: Valentin – tisto tvoje poročanje prvi dan okupacije Iraka pa ni bilo podobno novinarstvu, bolj si izpadel navijaški huligan! A ni poročanje nevtralno?

V. Areh: Nekateri hvalijo, drugi grajajo. Potrebno je oboje, kritike in pohvale.

Poslušalka: Valentin Areh – nisi me presenetil. Zaprosi za službo v eni izmed ameriških TV.«

Vojske nikoli niso šle na osvajalske in morilske pohode same in osamljene. Od antike prek srednjega veka vse do novodobnih vojn so jih spremljale kurbe, vlačuge, priležnice. Spolne delavke pač. Pa tudi zabavljači. Pa kurati, ki so tako ali drugače skrbeli za duhovno oskrbo. Ker logistika priložnostno skupaj zbobnanih zgodnjih vojska in pohodov ni delovala, so ne le za drobne priboljške, ampak celo za hrano in saniteto skrbeli drobni trgovčiči. Mešetarji so prodajali vsakovrstno blago, neprisilne »spolne delavke« telo, zabavljači smeh, kurati iluzijo in lažni up. Spomenik vsem vlogam po malem je v enem svojih najboljših komadov postavil Bertold Brecht. Namreč, v delu Mati Korajža in njeni otroci (1938/1939) s podnaslovom Kronika iz tridesetletne vojne je oslikal večplastno preračunljivo in plebejsko naravo marketendarice Ane Fierling, pri vojskah in vojščakih znane pod imenom mati Korajža, ki svoj kramarski voz s tremi otroki vleče v vojaškem pratežu od Švedske do Bavarske, od Poljske in Češke do Francije v času vseevropskih verskih in geostrateških vojn v začetku sedemnajstega stoletja. Brechtova mati Korajža ni visoko moralna, ne nemoralna, je preprosto amoralna, preračunljiva. Vojna, strahote, lakota, pomanjkanje, kuga, smrt, smrad teles in trupel so pač posel in priložnost malih, ušivih, garjavih ljudi. Ali kot poje v songu: Slabič, ki stežka se prebija, / se pač obriše, ko bo mir. Saj vojska je samo kupčija. / Blago je svinec, ne pa sir. Kar pomeni tudi, da prihajajoči mir ni priložnost, ampak grožnja.