Pamflet / Bernard Nežmah: Več je manj

Zadnji mesec so mediji dnevno prenašali besede ameriških in britanskih državnikov, ki so napovedali, da bo do sredine februarja ruska armada vpadla v Ukrajino. Na vrhuncu agitacije se je zgodil absurd – državi, ki sta najbolj zatrjevali, da vojne ne bo, sta bili Ukrajina in Rusija, torej tisti, ki bi se morali spopasti. Ameriška tajna služba CIA je obelodanila celo dan napada. Budno uho seveda tu zastriže: CIA, ki je skrbno varovane podatke predajala samo predsednikovemu krogu, se je tokrat prelevila v reporterja, ki svoje izsledke ponuja celotnemu svetu,!?? Veliko histerijo so sprožili zahodni politiki, toda kakšna je bila vloga množičnih medijev? Seveda se bi ti branili, da so le natančno prenašali izjave politikov. Res? V svojem poročanju so sledili agendi Bidna in Johnsona, ko so svoje prispevke stokrat in več podlagali s posnetki ruskih tankov in raketometov ter z vajami ukrajinskih prostovoljcev. Niti besede pa o najbolj stvarnem problemu – Donbasu in njegovi integraciji v Ukrajino. Ko so pred slabim desetletjem ustavili vojno, so se vpleteni zedinili v sporazumu iz Minska, ki daje ruskim provincam najvišjo stopnjo avtonomije. Med dvema opcijama: Ukrajina z vojaško silo pokori uporne republike ali pa jih priključi k svojemu ozemlju Rusija, so sklenili kompromis. Regiji Lugansk in Donjeck ostaneta v Ukrajini, njena vlada pa spremeni ustavo tako, da jima dodeli visoko stopnjo suverenosti. In kaj se je medtem zgodilo? Dobesedno nič. Kdor se spomni Daytona in Bosne, bo pogrešal svobodo gibanja, trgovanja, nogometnih tekem, tudi z donbaškimi klubi, delovanje administrativnih zadev, po katerih ukrajinska vlada plačuje upokojencem Donbasa pokojnine, financira šolstvo etc. Na dan D, ko naj bi Rusi udarili po svoji sosedi, so Ukrajinci praznovali dan enotnosti in na stadionu razvili največjo nacionalno zastavo. Znamenje enotnosti? Čigave? Enotnost ne pomeni, da stopijo Ukrajinci kot eden, ampak, da najde modus sobivanja celotna država, tudi separatistični republiki.