Hubert Klimko-Dobrzaniecki: Islandski triptih

+ + + +

Na koncu sveta, med gejzirji, ledeniki, grobovi in rožami

Islandski triptih je s stališča tujca spisana zmes fikcije in realizma vsakdanjika, doživetega in dopisanega, portretov čudakov in krajine. Poljski pripovednik Hubert Klimko-Dobrzaniecki (1967) se teme loteva pronicljivo, tudi sočutno do v trdo in vremensko nepredvidljivo okolje izročenih in narojenih ter tja doseljenih, izpostavljenih sto spremembam in prekaljenih v njih. Trdih kot vseprisotni led in mehkih kot židko blato poleti; na Islandijo in na njeno gospodarstvo, mentaliteto lokalcev, (skoraj) odsotnost kulture in podobno gleda z očmi izločenega simpatizerja. In včasih nostalgično, ko se spomni dreves, čeprav v triptihu uspešno orabutajo kosmulje, morda edine na otoku.

Triptih sestavljajo tri zgodbe, ki motivno presevajo druga skozi drugo in s prekrivanjem izpisujejo odtenke. V prvi novinec v domu za ostarele ob negovalkah in moških kolegih – ti imajo med sabo prav živahno in naporno čustveno življenje –, popisuje domski vsakdanjik, brisanje in umivanje, britje in preoblačenje oskrbovancev, med njimi slepe in skoraj vsevedne, če ne tudi vsevidne gospe Rože, ki ob čudakih vseh vrst, izročenih usihanju in propadu, deluje plemenito in sprijaznjeno z življenjem. Okolje doma ni po meri človeka, aktivnega sploh ne, in poročilo je surovo, neposredno, tudi empatično. Triptih je posvečen krajini in na izletih se spominja poljskega podeželja in prijaznih zelenih hribčkov, na katerih je odraščal, pa prijateljev; tudi zdaj se druži z nekaj čudaki, recimo s Hrvatom Borom, ki hrani orko in – napovedano – izgine na morski obali.

Islandija s svojo krajino je surova in očarljiva hkrati, v tem potegne Klimko-Dobrzaniecki na potopise in prozne lirične zapise Dušana Šarotarja, ko se je v sebaldovskem slogu klatil ob obalah severnih morij. Druga je Rožina (pred)zgodba, povedana skozi oči očeta ribiča, ki se hoče ozemeljsko širiti in ploditi, vendar ne zmore in klecne, ko se hči pokuha v gejzirju, ki oskrbuje njegove tople grede. Z ženo ju prizadene slepota prve hčere, Rože; gre za popis islandskega podeželja iz prve polovice XX. stoletja. Času primerno je več narave in manj ljudi, oboji so nenaklonjeni hotenju po več.

Tretja zgodba je o umetnikih, oba sta »zajca iz klobuka«, torej z občasnimi nenapovedanimi napadi norosti, Boro in poljski genialni skladatelj; pripovedovalec služi kot ulični klovn in je nadobudni pisatelj v nastajanju, ki potem zaradi izida prve zbirke zagrezne v rubež in kredite. Vmes je ljubezenska zgodba, popisi občutkov moške nemoči ob rojstvu otroka in še marsikaj, s čimer se Klimko-Dobrzaniecki razkriva kot občutljiv, sočuten avtor, ki zna ustvarjati atmosfere in napolniti svoje zgodbe z originali z vsega sveta, predvsem z njegovega (geografskega) konca – kot prevajalec gre s filmarji na Lofote med menihe in takrat observacije in deskripcijo zamenja hvaležnost za vse. Očitno je s tem globokim občutkom privolitve v vse Triptih tudi spisan.