Zelene mestne površine

Povsod, tudi pri urejanju javnega prostora, je prevladal neoliberalni miselni model s svojim geslom – trg bo uredil vse. Tako je med drugim posegel v urejanje mestnih javnih in zelenih površin. Urejena narava kot infrastruktura, ki naj služi sistemu in ustroju zabetoniranih mestnih struktur? »Seveda!« pravi dr. Maja Simoneti, krajinska arhitektka in urbanistka z dolgo prakso načrtovanja in proučevanja upravljanja mestnih zelenih površin. Že nekaj let je zaposlena na Inštitutu za politike prostora (IPoP), v nevladni, svetovalni in raziskovalni organizaciji, ki se ukvarja s trajnostnim urejanjem prostora. Pred tem je dolga leta službovala na Ljubljanskem urbanističnem zavodu, kjer je izdelovala prostorske načrte in strokovne podlage ter raziskovala za potrebe države in občin. Tako je vpeta v prizadevanja za celostno in strokovno urejanje javnih in posebej zelenih površin že več kot 30 let. Za svoje vztrajno in natančno strokovno delo je prejela več strokovnih nagrad, poznamo pa jo tudi po nekaterih študijah, kot je knjiga Mestne zelene površine iz leta 1997 pa knjiga o

Poti spominov in tovarištva (2007) ali knjiga Mestno drevje (2011), v kateri s soavtorji piše o standardih ravnanja z mestnimi drevesi. Za ljubitelje narave so prav drevesa najočitnejša prvina mestnega zelenja in tako nas najbolj prizadene, kadar vidimo nestrokovno obrezane drevesne krošnje ali ko ugotovimo, da so posekali drevored starih kostanjev. Zavedati se je treba, da starih dreves s košato krošnjo ni mogoče preprosto nadomestiti z mladimi drevesi modnih vrst in da to povečuje nevarnost poletnega pregrevanja mesta in zmanjšuje količno dobrega zraka.

Se meščani in meščanke dovolj dobro zavedajo, kaj zanje in za mesto pomenijo zelene površine? 

Ja in ne. Če sodimo po odzivih na posege v prostor, se ljudje dobro zavedajo pomena zelenih površin za življenje v mestu. Hkrati pa jih jemljejo za samoumevne, ne zavedajo se pomena načrtovanja, varstva in vzdrževanja teh površin na enak način, kot to velja za drugo infrastrukturo. Javne zelene površine, parki, igrišča, drevoredi in rekreacijske površine, so komunalna infrastruktura, enako kot vodovod ali kanalizacija, saj tudi one zagotavljajo primerne razmere za življenje v mestu. Morda se tega prebivalci ne zavedajo zares dobro zato, ker nam mesto prek položnic ne izstavi računa za urejanje zelenih površin. Morda tudi zato ne, ker nam ne prinašajo očitnih koristi, kot so: potegnem vodo, odprem pipo … Vendar zelene površine niso tukaj zaradi lepšanja okolja, ampak zato, ker zagotavljajo življenjsko pomembne koristi.