Dva leva / Vlado Miheljak: Volitve 2026

»Joj, poglej, spet ta,« komentira soprog sliko na zaslonu. Nosečnica se mukoma dvigne s kavča in odpravi proti hladilniku: »A rabiš kaj iz kuhinje?« Soprog: »Ne.« Nosečnica hodeč proti hladilniku pritrjuje soprogu: »Prav res, samo še iz hladilnika naj izskoči.« In ko odpre hladilnik, iz njega stopi sam Vučić in ji ponudi kozarec kislih kumaric rekoč: »Izvolite.« Nosečnica presenečeno: »Ampak, saj ste zares stopili iz hladilnika!« Vučić pa ji odgovori: »Oprostite. Ampak pomembno je, da se približam vsakemu državljanu Srbije. Veliko je še treba postoriti: potrebne so nam še ceste, proge, tovarne. Če se ne motim, ste dobili tudi subvencijo za reševanje stanovanjskega vprašanja. No, ko bodo vsi v Srbiji imeli možnosti, kot jih imate vi, me ne boste več toliko videvali. Trudimo se, da bo to čim prej. Do takrat pa si zapomnite: če ostanemo povezani s skupnim ciljem, so edina meja naše sanje. Edina meja so naše sanje!« To reče in stopi nazaj v hladilnik.

Novost v ubranem orkestru srednjeevropskih in južnoevropskih samodržcev je skrajni cinizem do javnosti in volivcev. Če so svoj čas pretirano in nepristno poudarjali, da jim je – v nasprotju z levičarji in liberalci – mar za ljudi, sedaj samozavestno sporočajo »kaj nam pa morete«. Pač, javnost, civilna družba, opozicijske stranke. Nič več ne šteje, kakšno je večinsko razpoloženje, ampak kateri segment tega razpoloženja »pride« na volišče in glasuje. Ne le v nedemokratičnih sistemih, kjer so volitve zgolj ritual, predstava privrženosti režimu, ampak v precejšnji meri tudi v tako imenovanih defektnih demokracijah (izraz politologa Merkla) s formalnim demokratičnim ustrojem, a z vsebinskimi zlorabami oblasti velja (krilatico pripisujejo Stalinu), da odloča tisti, ki šteje ali definira, kako naj se štejejo glasovi, in ne tisti, ki je glasoval. Sicer pa tudi svobodne volitve niso samodejno že tudi poštene volitve.