Vesolje med nami

zadržan +

Vrnitev domov.

Veliki Vojko Duletič je leta 1985 posnel Doktorja, ki se dogaja med II. svetovno vojno, toda nič od tega, kar vidimo (gestapovsko mučenje in obešanje »Doktorja«, zloglasni govor Leona Rupnika ipd.), ni filmsko tako šokantno kot to, kar stori Ivo Barišič, ki igra fašističnega učitelja. Učencem skuša na vsak način – zlepa ali zgrda, raje zgrda – oprati možgane. Hoče, da ponovijo: »Viva Duce! Ponovite! Viva Duce! Viva Duce!« A ker se mu zdi, da dijaki ne sodelujejo, enega izmed njih divje zgrabi in davi, potem pa ga zvleče k tabli, ga z obrazom zarine vanjo in vpije: »Viva Duce!« Nakar ga srdito pljune.

Ker to počne otroku, se zdi vse skupaj še toliko brutalnejše in resničnejše.

Ne, Barišič, ki s tem pridela najstrašnejši in najšokantnejši prizor v zgodovini slovenskega filma, ne štedi ne sebe ne otroka. Povsem se vživi. Še več: v svoji vlogi je bil tako prepričljiv, da se je ustrašil samega sebe – ko je bilo snemanja konec, je dečka, ki je igral tistega »nesrečnega« dijaka, peljal na sladoled. Da bi se mu odkupil.

Slovenski film je Iva Barišiča odkril zelo, zelo pozno. Kar je presenetljivo: njegov obraz – ekspresiven, izklesan in nevaren, še najbolj podoben nenadni, sunkoviti afirmaciji individualnosti – je bil ustvarjen za filme. Zna se boriti s čustvi. Zna ustvariti atmosfero. Zna brskati po spominih. Zna ustvariti vtis, da ne spi veliko. Pozna detajle. Razume nianse. Požre bolečino. Ve, da si ga bomo zapomnili. In veliko zna povedati brez besed. Kot astronavt.

Po malem je videti kot nečak Klausa Kinskega, po malem kot sin Michela Constantina, po malem kot mlajši polbrat Ameriga Tota, po malem kot bratranec Philipa Bakerja Halla, po malem kot stric Bena Mendelsohna in po malem kot starejši brat Boruta Veselka. Ja, bil je očiten. Bodel je v oči. Njegov obraz je protest. Njegove oči so upor. V filmu je zato, da ga obogati. V Komediji solz, ki ga je dokončno poslala v orbito, je izgledal tako, kot da je izumil socialno distanco. Do smrti bi lahko igral meniha – pogansko vitalnega, asketsko samozadostnega, katedralsko osamljenega.

Zdaj, v mladinskem filmu Vesolje med nami, v katerem je oboje, nesojeni astronavt in nesojeni menih, ima priložnost, da se tistemu dečku – in slovenskim otrokom nasploh – odkupi. Igra namreč podeželskega astronoma Jožeta, alias Hermana (po Hermanu Potočniku Noordungu, raketnem inženirju in pionirju astronavtike, čigar očetu je bilo ime Jože), slepega, a pogansko vitalnega, asketsko samozadostnega, katedralsko osamljenega. Živi nedaleč od Kostanjevice (na Krki), ločen od ljudstva, jezen in naveličan stalnih šikaniranj, podtikanj in demoniziranj (v kleti naj bi imel nagačene mačke, karkoli že to pomeni, toda to je film, v katerem takšne reči pomenijo vse), outsider, ki se zlagoma sprijatelji s 14-letnim Tobijem (Kolja Chilima Budišin), temnopoltim sinom slovenske umetnice (Manca Dorrer) in kanadskega chefa (Romulo Filipe de Figueiredo de Almeida), prav tako outsiderjem. Z mamo pride poleti na počitnice v scensko Kostanjevico, »dolenjske Benetke«, kjer pa se ne počuti najbolje, toda film se ne more odločiti, kaj ga bolj žre, to, da pogreša očeta (ki je stalno na službeni poti), to, da se mu zdi Slovenija – z letališčem onega drugega Jožeta – tako majhna, to, da je prepričan, da mama očeta vara z nekdanjim ljubimcem, to, da ga vrstniki šikanirajo (»dimnikarček«, »čokolada«), to, da ga zapeljuje vrstnica Tjaša (Neja Čušin), to, da ga Herman obtoži, da mu je ponoči razdejal observatorij, ali to, da preprosto odrašča.

Film – sicer lepo posnet, z atraktivnimi lokacijami in čednim soundtrackom – namreč ničesar ne zgrabi. Na nič se ne osredotoči. Ničemur se ne posveti. Vse gre mimo. Kot modna muha. Kot plot point, ki ga zapoveduje priročnik »Kako napisati scenarij v petnajstih korakih«. Pojavljajo se problemi (»konflikti«), a se potem razrešujejo brez napora, brez napetosti, brez tveganja, brez konsekvenc, brez drame. Kot da jih ni bilo. Deus ex machina tu ne pride le na koncu, ampak tiči povsod – za vsakim grmom. Ko bi moral film »ustaviti« vesolje, ga ne. Vesolje med nami, ki nima žara Poletja v školjki, je film zamujenih priložnosti in zapravljenih trenutkov. Problemov ne začutimo. In zato tudi ne začutimo likov. Odrasli – od mame do njenega nekdanjega ljubimca (Aljaž Jovanovič) in njene sosede (Alenka Kraigher) – so itak klišeji, kar je v nekem smislu celo logično. V mladinskih filmih so odrasli vedno klišeji, formule, dolgčas, zato se jim otroci, ki nočejo postati klišeji in formule, upirajo, toda otroci v Vesolju med nami – Tobi, Tjaša in njeni »rasistični« prijatelji – so medli, pridni, sterilni, brez iskre, brez zrna in brez kake silne imaginacije, ne posebej kreativni, še manj predrzni. Ne pijejo, ne kadijo, še računalniških igric ne igrajo. Nimaš občutka, da je to zadnje poletje pred prehodom v naslednjo fazo njihovih življenj. Tu in tam si privoščijo kakšno malo navihanost (rabutanje koruze), a to je tudi vse, tako da ni nobenega dvoma, da bodo čez leta takšni kot njihovi starši, ali natančneje – že zdaj so takšni kot njihovi starši. Vesolje med nami, celovečerni prvenec Rahele Jagrič Pirc, avtorice prvega slovenskega 3D filma (kratki Prihod domov, 2009), je film o 14-letnikih za 10-letnike.

Ja, Ivo Barišič igra v svojem filmu – še vedno se upira, še vedno noče postati kliše, še vedno raste. In ja, tistemu dečku in vsem slovenskim otrokom se odkupi, saj jim pokaže, da je prav, da ne kapitulirajo in začnejo zighajlati statusu quo. Herman izgleda kot reimaginacija Kantovega dictuma: »Dve stvari navdajata duha z vedno novim in vse večjim čudenjem in spoštovanjem, kolikor bolj pogosto in vztrajno se z njima ukvarja mišljenje: zvezdno nebo nad menoj in moralni zakon v meni.« (kino)