Javno dobro

Ker je prostor omejena dobrina, je nujno, da so posegi vanj skrbno pretehtani. Kar bomo zgradili danes, bo ostalo nam in našim potomcem v trajno uporabo. Stavbe praviloma preživijo svoje avtorje in naročnike. Zato je izjemno pomembno, da odločitve o posegih v prostor, ki so vedno posegi v skupno dobro, posebej skrbno tehtamo. Javni natečaj se je v stoletjih izkazal za eno boljših orodij za transparentno tehtanje prostorskih odločitev. Pri nas imajo natečaji dolgo tradicijo, ki sega v čase avstro-ogrske monarhije. Od takrat so z nami in so pripomogli k nekaterim najpomembnejšim dosežkom v arhitekturi, krajinski arhitekturi in urbanizmu.

Od 7. aprila do 6. maja 2022 je na Novem trgu v Ljubljani na ogled pregledna razstava 92 zmagovalnih rešitev z arhitekturnih natečajev, ki jih je Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije (ZAPS) pripravila v letih 2009–2021. Ker so bili številni uspešno udejanjeni, so projekti predstavljeni v različnih fazah, s tem pa je nazorno prikazan razvoj od izhodiščne zamisli do končnega cilja, izvedbe investicije. Predstavljene so rešitve, ki so jih ocenjevalne komisije, sestavljene iz predstavnikov naročnikov in ustreznih strok, na posameznem razpisu prepoznale kot najboljše.

Pomemben del razstave je prikaz urejenih podatkov o javnih investicijah, za katere je bil v začetni fazi izpeljan javni natečaj. Zbrani so podatki o vseh 158 doslej izpeljanih javnih natečajih, ki jih je pripravila ZAPS. Tako je mogoče presoditi, ali natečaji upravičijo zaupanje družbe. Ali upravičijo časovne in denarne stroške, povezane z izvedbo, ali uživajo zaupanje udeležencev v ustreznost izpeljanih postopkov in ali zagotavljajo dovolj odprto poslovno okolje za vse projektantske skupine, ki želijo sodelovati v načrtovanju pomembnih javnih investicij.

Ključne ugotovitve, ki izhajajo iz zbranih podatkov, zelo jasno govorijo v prid natečajem. Tako je povprečni strošek natečaja skoraj zanemarljiv, saj znaša zgolj 0,86 odstotka skupnih stroškov natečaja, projektne dokumentacije in gradnje. Povprečen natečaj za gradnjo objekta traja od razpisa do objave izidov 119 dni, kar je zgolj štiri odstotke celotnega časa razvoja investicije od zagona do dograditve objekta. Glede na to, da je tak natečaj hkrati tudi razpis za izbiro projektanta, pri katerem se izredno redko vloži zahtevek za revizijo postopka, je vprašanje, ali natečaj sploh podaljša razvoj dobro načrtovane investicije. Naročniki so z natečaji zadovoljni, saj jih velika večina po izkušnji z izvedbo natečaja zatrdi, da bi se zanj odločili, tudi če ne bi bil obvezen. Več kot tri četrtine investicij, pri katerih je razpisan javni natečaj, je uspešnih. Podatki še kažejo, da udeleženci natečaje dojemajo kot poštene, saj se jih kar 98 odstotkov konča brez vložitve zahtevka za revizijo natečajnega postopka.

Zanimiv je tudi podatek, da je kar 87 odstotkov odločitev komisij o zmagovalcu natečaja soglasnih. Ker je komisija sestavljena iz lihega števila članov in imajo v njej predstavniki naročnika večino, hkrati pa mora biti večina članov komisije strokovnjakov za reševanje konkretne naloge, je to znak, da se v natečajnem postopku interes naročnika in mnenje stroke v postopku ocenjevanja večinoma poenotita. Naročnikova želja se torej izrazi v strokovno najboljši rešitvi.

Kljub vsem nespornim koristim, ki jih za razvoj prostora prinašajo natečaji, lahko ugotovimo, da jih naša družba premalo uporablja. Podatki o pogodbah, podpisanih na podlagi izbire na javnih natečajih, ki jih je pripravila ZAPS, kažejo, da te v obdobju 2009– 2020 sestavljajo zgolj 1,68 odstotka skupnega prometa v dejavnosti arhitekturnega, krajinskoarhitekturnega in urbanističnega načrtovanja. Ker je velik del investicij v gradnjo javnih investicij in ker je za večino teh nalog javni natečaj primerno orodje, je očitno, da ima družba veliko priložnost, da natečaje še pogosteje uporablja.

Z natečajem ne dobimo le strokovno optimalne rešitve, ker se prostor tekmovalne ustvarjalnosti in stroke razširi, ampak zaradi transparentnosti procesa bistveno zmanjšamo tveganja za uveljavljanje partikularnih interesov pri urejanju prostora. Na splošno velja, da transparentnost pri odločanju v družbeno pomembnih zadevah zmanjšuje možnost resnih in dragih napak. V tem smislu imajo natečaji v družbi podobno vlogo kot demokracija. Pogosto je videti, da se v hierarhično vodenih družbah laže in hitreje sprejemajo pomembne odločitve in izvajajo veliki projekti kot pa v demokracijah, vendar zgodovina kaže, da so družbe, v katerih so odločitve zaradi demokracije transparentnejše, bistveno odpornejše proti sprejemanju napačnih odločitev s hudimi posledicami.

Zagotovo natečaji potrebujejo zakonodajni okvir. Če javni naročniki ne bi bili zavezani k uporabi javnih natečajev, bi se pogosteje odločali za naročanje projektiranja brez primerjanja različnih rešitev, zgolj na podlagi referenc in najnižje cene. Leta 2008 smo doživeli spremembo zakonodaje, ki je povzročila, da javni natečaji za javne naročnike tako rekoč niso bili več obvezni. Učinek je bil počasno zmanjševanje natečajne dejavnosti, ki je privedlo do tega, da leta 2015 ni bil izpeljan prav noben javni natečaj. Šele novi zakon o javnem naročanju (ZJN-3) je leta 2016 ponovno uvedel obvezo izvedbe javnega natečaja za pomembne javne investicije v javne objekte. Ker je za investicije v gradnjo potreben čas, smo potrebovali več let, da se je ponovno vzpostavilo prvotno stanje. In ravno takrat, konec leta 2020, je sedanja vlada želela spet odpraviti obvezo javnih natečajev. Predlaganih je bilo več zakonskih sprememb, ki bi odpravile obvezo, da javni naročniki uporabljajo to izjemno pomembno orodje transparentnega odločanja o pomembnih javnih investicijah. A tokrat so zavedanje o pomenu natečajev in javno predstavljene utemeljitve očitno prevladali nad željo po odpravi javnih natečajev. Z razstavo tako ne praznujemo samo 20-letnice pripravljanja natečajev ZAPS, temveč tudi ohranitev tega za družbo in stroko zelo pomembnega mehanizma.